SINDROM RAZDRAŽLJIVEGA ČREVESJA

Sindrom razdražljivega črevesja  je funkcionalna motnja debela črevesja brez spremljajočih organskih strukturnih pomanjkljivosti. Gre za zelo pogosto motnjo pri kateri nepravilno delovanje črevesja povzroči, da odpadne snovi v črevesju ne potujejo tako učinkovito kot bi morale. Zaradi tega se v črevesju kopičijo različni toksini kar povzroča napenjanje, pline, bolečine v trebuhu in izmenično drisko in zaprtje.

Znaki in Simptomi

Sindrom razdražljivega črevesja označuje kombinacijo različnih simptomov povezanih s prebavo. Značilni simptomi sindroma so bolečine v trebuhu in napihnjenost, spremenjene črevesne funkcije, zaprtje, driska ali menjavanje zaprtja in driske. Znaki sindroma razdražljivega črevesja so še izločanje sluzi ter napenjanje in slabost. Lahko se pojavi hujšanje, utrujenost ter različna stopnja tesnobe ali depresije. Pri ženskah se simptomi pogosto poslabšajo v obdobju pred menstruacijo. V primeru, da imate te simptome se posvetujte z zdravnikom, saj lahko ti znaki kažejo tudi na kakšno drugo bolezensko stanje.

Sindrom razdražljivega črevesja pogosto kaže na alergije ali intolerance na hrano ter na fruktozno in laktozno intoleranco. Prav tako sindrom lahko hitro pripišemo osebi, ki je okužena s črevesnim parazitom ali bakterijo ter osebi, ki ima kronično vnetno bolezen črevesja (Chronova bolezen ali ulcerozni kolitis). Iz tega razloga je pomembno, da odkrijete vzroke vaših težav.

Vzroki

Vzroki za pojav sindroma razdražljivega črevesja so različni, največkrat pa je za težave kriv skupek več dejavnikov. Pogosto se vzrok za sindrom razdražljivega črevesja skriva v slabem prehranjevanju. Najpogosteje gre za nezadostno uživanje prehranskih vlaknin, ki se nahajajo v sadju in zelenjavi ter za previsok vnos enostavnih ogljikovih hidratov. Neuravnotežena in nezdrava prehrana vodi v disbiozo. Črevesna disbioza pomeni neravnovesje mikroorganizmov, ki poseljujejo prebavni trakt. Disbioza je pogost vzrok prebavnih težav in motenega vsrkavanja hranil.

 Prav tako lahko k sindromu razdražljivega črevesja pripomorejo preveliki obroki in nepravilno pitje ter nepravilno kombiniranje prehrane.

Pogost vzrok za razdraženo črevesje so  alergije in intolerance na hrano. V primeru, da ne veste na katero vrsto hrane ste preobčutljivi in to hrano uživate še naprej vodi to v neželene reakcije, ki so največkrat driska, napihnjenost, prekomerni vetrovi, bolečine v trebuhu, slabost ter splošno nelagodje v črevesju.  Včasih se za sindromom razdražljivega črevesja skriva fruktozna in laktozna intoleranca. Prva pomeni, da črevesje ni sposobno dovolj dobro razgraditi sadnih sladkorjev; druga pa, da črevesje ne more razgraditi mlečnega sladkorja laktaze. V tem primeru nam lahko težave, ki so tipične za sindrom razdražljivega črevesja povzročajo vsi mlečni izdelki in sadje. Ker je vsaka vrsta sadja drugačna, nekatere vrste sadja posamezniki prenašajo boljše kot druge.

Eden izmed dejavnikov, ki povzroča sindrom razdražljivega črevesja je tudi stres. Ta poveča črevesno gibljivost (ritmično krčenje črevesja, ki poganja hrano skozi prebavni trakt) ter povzroča bolečine v trebuhu in nepravilno delovanje črevesja.

Dieta življenjski slog

Prehranske vlaknine spodbujajo pravilno delovanje debelega črevesja. Tistim osebam, ki imajo pri sindromu razdražljivega črevesja težave predvsem z zaprtjem, bo povečan vnos vlaknin gotovo pomagal. Priporočljivo je, da namesto žitnih vlaknin uživate predvsem vlaknine, ki se nahajajo v sadju in zelenjavi.

 Alergije na hrano so kot vzrok za sindrom razdražljivega črevesja prepoznali že v letu 1900. Novejše študije kažejo, da ima kar 2/3 oseb s sindromom razdražljivega črevesja alergijo na najmanj eno živilo. Najpogosteje je to mleko oziroma mlečni izdelki in pšenica. Pomembno je, da ugotovite katera hrana vam povzroča težave in sledite izločitveni dieti. Ko osebe z alergijami in intolerancami na hrano  iz jedilnika umaknejo problematična živila, se črevesje običajno umiri.

Prehrana z veliko enostavnih in predelanih ogljikovih hidratov pripomore k disbiozi, poleg tega pa zmanjša še črevesno gibljivost. Namesto bele moke in testenin ter belega riža posegajte po polnozrnatih žitaricah, ki so bolj zdrave in obenem povečajte vnos zelenjave in sadja. Iz prehrane je potrebno izločiti tudi začinjeno in ocvrto hrano, predelano hrano, kavo, alkohol in sladkane pijače.

V primeru, da imate laktozno intoleranco izločite vse mlečne izdelke ali pa uživajte mlečne izdelke brez laktoze. V primeru glukozne intolerance zmanjšajte vnos sadja in s poskušanjem postopno ugotovite katero sadje vam bolj ustreza in katero manj ter se slednjega izogibajte.

Vaši obroki naj bodo manjši, jejte pa večkrat na dan. Pri tem pazite, da bodo kombinacije obrokov primerne. Ena izmed pogostejših napak, ki jih počnejo ljudje je, da jedo sadje po obroku in da so obroki preveč sestavljeni. V kolikor imate sindrom razdražljivega črevesja naj bodo obroki enostavni, sestavljeni iz manj različnih vrst hrane. Prav tako poskrbite, da bo hrana pripravljena tako, da bo lažje prebavljiva. Surova hrana se težje prebavi, zato naj pri osebah s sindromom razdražljivega črevesja prevladuje kuhana hrana, izjemno priporočljive so juhe.

Naučite se tudi boljšega spopadanja s stresom. Poskusite s sprehodi v naravi, meditacijo ali vadbami kot sta qigong, tai chi in joga.

Prehranski dodatki, ki pomagajo ublažiti sindrom razdražljivega črevesja:

Vitamini in minerali

B kompleks

Vitamini B kompleksa popravijo morebitne prehranske primanjkljaje in pomagajo obnoviti črevesne stene. Vzemite 1 kapsulo B vitaminov na dan.

 

Cink

Cink pomaga pri zdravljenju črevesnih sten, zaradi česar je pomemben dodatek pri sindromu razdražljivega črevesja.

 

Vitamin C in vitamin E

Vitamin C in vitamin E sta antioksidanta, ki preprečujeta poškodbe črevesne stene in pripomoreta k zdravljenju tkiva črevesja.

 

Zelišča

Kamilice

Kamilice pomirjajo prebavni trak. Posebno priporočljive so, če imate težave z izmenično drisko in zaprtjem. Kamilični čaj pijte trikrat na dan, najboljše med obroki.

 

Metin čaj

Metin čaj se že več stoletij uporablja za pomiritev trebušnih krčev in nelagodja v črevesju. Poleg metinega čaja je priporočljivo tudi metino olje v kapsulah. To potuje do tankega in debelega črevesja, kjer sprosti črevesne mišice in pripomore k lažjemu izločanju prekomernih črevesnih plinov.

Drugi dodatki

Omega – 3 maščobne kisline

Omega – 3 maščobne kisline pomagajo pomiriti vnetja in so priporočljive pri kakršnih koli vnetnih boleznih. Poleg dodajanja omega – 3 maščobnih kislin v kapsulah lahko te telesu potrebne maščobne kisline dobimo tudi s hrano. Priporočljive so predvsem ribe, laneno seme ter olje oljne repice.

Prebavni encimi

Prebavni encimi vam bodo pomagali učinkoviteje prebaviti hrano. Vzemite eno ali dve tableti pred obrokom.

 

Probiotiki

Probiotičme kulture pomagajo pri prebavi in vzdržujejo pravilno ravnovesje med mikroorganizmi v prebavnem traktu. Pomagajo pri disbiozi in lajšajo simptome sindroma razdražljivega črevesja. Verjetno so najpomembnejši izmed vseh priporočljivih dodatkov. Na tržišču obstaja mnogo probiotikov, posezite po tistih, ki vsebujejo največ aktivnih mikroorganizmov in sledite navodilom za uporabo na kupljenem izdelku.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil

Cink: 25 – 50 mg na dan

Vitamin C: 1500 mg na dan

Vitamin E: 200 – 400 IU na dan

 

Viri:

Conkling, W., Wong, D. (2005), The Complete Guide to Vitamins, Herbs and Supplements. The Holistic Path to Good Health. HarperCollins e – books

Murray, M. (2002), The Pill Book Guide to Natural Medicines: Vitamines, Minerals, Nutritional Supplements, Herbs and Other Natural Products. Bantam Books.

POTOVALNA SLABOST

Potovalna slabost je slabost, ki se lahko pri posamezniku pojavi ob potovanju po zraku, na kopnem ali po vodi. Nekateri ljudje je ne poznajo in jih praktično nikoli ne doleti, spet drugi slabost začutijo le po nekaj minutni in bolj ovinkasti vožnji z avtomobilom, ob pozibavanju ladje ali čolna ali ob letenju z letalom, kjer je najbolj neprijeten vzlet in pristanek. Potovalna slabost ni nevarna, lahko pa precej zagreni potovanje – namesto, da bi uživali v počitnicah in uživali v prelepih razgledih, je ves trud preusmerjen v zadrževanje slabosti, kar je izjemno izčrpavajoče. Pri bolj občutljivih posameznikih potovalna slabost lahko traja še nekaj dni po tem, ko se je potovanje že zaključilo. Če spadate med tiste, pri katerih je potovalna slabost izjemno huda pred sprejemom odločitve, da ne boste več potovali, poskusite z nasveti, ki jih bomo podali v članku. Morda vaše slabosti ne bodo popolnoma preprečili, gotovo pa jo bodo nekoliko omilili.

Potovalna slabost se pojavi kadar je mehanizem, ki nadzira notranje ravnovesje zaradi določenih dejavnikov moten. Eden izmed najpomembnejših telesnih struktur, ki so odgovorne za ohranjanje ravnotežja je vestabularni aparat (ravnotežni organ), ki se nahaja v notranjem ušesu. Valovanje, guganje, pozibavanje ali nestanovitna vožnja lahko povzročijo, da se tekočina v ušesu začne pretakati, tok pa jo potisne proti vestabularnem aparatu, ki kot odgovor na to dogajanje po živčnih poteh pošilja alarmantna sporočila v možgane. Ta sporočila naši možgani prevedejo kot znane občutke slabosti, vrtoglavice, mrzlega potenja ter pospešenega dihanja. Opisan mehanizem je sicer povsem naraven, njegov namen pa se najverjetneje skriva v sporočilu posamezniku, da se nahaja v negotovih pogojih, kar lahko pomeni resno grožnjo za življenje. Ta mehanizem naj bi človeka opozoril na nevarnost, ki se ji mora izogniti. Problem tega mehanizma v današnjem času je seveda to, da naše telo ne loči kdaj smo zares izpostavljeni nevarnosti ter kdaj se le vozimo po cesti, ki je bolj hribovita in bolj polna ostrih ovinkov.

Za mehanizem ravnovesja oziroma njegovo pomanjkanje so prav tako zelo pomembne naše oči oziroma vid. Ko na primer sedimo v vlaku in se vozimo čez ravno pokrajino, ušesna tekočina ostane stabilna. To možganom pove, da je telo v mirovanju in da se ne premika. Naše oči pa v istem trenutku možganom pošiljajo popolnoma drugačno sporočilo, saj pokrajina pred očmi kar beži z veliko hitrostjo. Prav takšna nasprotujoča sporočila vznemirijo naše ravnotežje in pojasnjujejo nekoliko redkejši pojav ‘potovalne slabosti’, ki ga posameznik lahko doživi le ob gledanju filma s prizori o vratolomni vožnji z balonom, vožnji na vrtiljaku in v avtomobilu.

Nobeden od zgoraj navedenih mehanizmov ne more pojasniti zakaj nekateri ljudje doživljajo potovalno slabost in drugi ne ter zakaj nekateri posamezniki prav posebno uživajo ob divji vožnji in močnih valovih. Vemo pa, da k nastanku potovalne slabosti pripomorejo tudi tesnoba, stres, slabe prehranjevalne navade, slab zrak in dehidracija. Ko si torej hočemo pomagati lažje preživeti potovanje, so to dejavniki pri katerih lahko začnemo. Če ste nagnjeni k potovalni slabosti, potovanja dobro načrtujte vnaprej. To vam bo pomagalo, da boste vplivali na dejavnike, ki jih je možno obvladovati in si s tem zmanjšali neprijetne občutke. Obstaja več različnih tehnik, metod in dodatkov kako si ublažiti slabost, vendar se jih morate poslužiti še pred samim potovanjem. Če vas bo hujša slabost doletela nepripravljene, si boste v tistem trenutku zelo težko pomagali.

Znaki in Simptomi

Znaki potovalne slabosti so:

▪ izjemna občutljivost na vse dejavnike

▪ slabost

▪ hladno znojenje

▪ omotica

▪ hitro dihanje

▪ utrujenost

▪ bruhanje

▪ izguba koordinacije

Vzroki

Glavni vzrok za potovalno slabost so motnje v notranjem ušesu, ki je odgovorno za občutek ravnotežja. K temu pripomorejo nasprotujoča si sporočila, ki jih sprejemajo možgani preko vidnih dražljajev in preko notranjega ušesa. Ostali dejavniki, ki pripomorejo k potovalni slabosti so:

▪ tesnoba in stres

▪ prenajedanje

▪ uživanje (pre)težke hrane pred ali med potovanjem

▪ dehidracija

▪ slab zrak

Prehrana in življenjski slog

Pri ljudeh, ki jih hitro doleti potovalna slabost je pomembno predvsem, da pred in med potovanjem jejo le lahko hrano. Juhe in zelenjava, kuhana na sopari spadajo med priporočljive vrste hrane, saj pomagajo pomiriti vaš želodec. Če dalj časa potujete z letalom, vlakom ali ladjo, se poskusite vnaprej dogovoriti, da vam postrežejo prilagojene obroke hrane. V vaše obroke vključite pšenične kalčke in rjavi riž. Ta hrana je bogata z vitamini B kompleksa, ki pomagajo preprečiti pojav vznemirjenega želodca ter lajšati stres. Zelo dobra izbira so tudi polnozrnati krekerji. Tudi ti so namreč bogati z B vitamini, ljudje pa jih običajno dobro prenašajo tudi med rahlo slabostjo. Zato so tudi ena izmed priporočljivih vrst hrane, kadar ste se zastrupili ali kadar vas je premagal rotavirus. Mnogim ljudem pomaga, če ob slabosti nekaj malega žvečijo. Priporočljiva izbira je pastinak, ki ga počasi surovega grizljajte ali pa naj bo sestavina obroka pred ali med potovanjem. Pastinak lajša slabost. Pomembnejše navodilo, če vas hitro popade potovalna slabost je tudi redno pitje vode. Na vsaki dve uri spijte kozarec vode. Če potujete z letalom, kjer je zrak običajno bolj suh, pijte še pogosteje. Bodite previdni, da ne pijete mrzle vode. Voda naj bo sobne temperature ali celo nekoliko pogreta, saj ima to na telo bolj pomirjujoč učinek. Kadar čutite, da vas je začela popadati slabost, pričnite žvečiti rezino limone ali limete. Svežina tega sadja vam bo pomagala.

Dobro priporočilo za preprečevanje potovalne slabosti je, da se že dan ali dva pred potovanjem izogibate težki hrani. Ne jejte nič ocvrte in mastne hrane, ki je polna maščob. Uživanje maščobe le pripomore k slabosti in vznemirjenemu želodcu. Kadar se odpravljate na počitnice,  bi morda najraje proslavili s kozarcem alkohola. Temu se raje izognite, že izjemno majhna količina popitega alkohola prispeva k dehidraciji, ta pa slabo vpliva na notranje uho. Veliko ljudi med potovanjem izjemno spremeni način prehranjevanja. Temu se izognite. Ljudje, ki so nagnjeni k potovalni slabosti naj jedo podobno kot doma. Eksperimentiranje s eksotičnimi jedmi ali neprestani posladki vam bodo samo škodili.

Dober napotek za čim manjšo potovalno slabost je globoko dihanje, ki sprošča napetost in s tem pomaga preprečiti nastanek slabosti. Pred začetkom potovanje si vzemite zase nekaj mirnih in tihih minut, v katerih se skušajte sprostiti z globokim in osredotočenim dihanjem. Tudi med samim potovanjem si vsako uro vzemite nekaj minut in pozornost namenite dihanju.  S to preprosto vajo lahko pričnete že nekaj dni pred samim potovanjem. Pomagala vam bo preprečiti živčnost pred potovanjem in strah pred potovalno slabostjo, kar bo potem prispevalo k manjši potovalni slabosti. V svoje dihalne vaje vključite tudi vizualizacijo – predstavljajte si kako mirno in zadovoljno potujete ter se osredotočite na pokrajino, preko katere v vizualizaciji potujete.

Poleg prehrane in dihalnih vaj vam lahko pomagajo tudi naslednji nasveti:

▪ zatohle sobe in slab zrak v avtomobilu hitro poslabšajo slabost. Kadar je le mogoče odprite okno in nekoliko prezračite. Če potujete z ladjo, večkrat stopite na krov in se nadihajte svežega zraka.

▪ Kadarkoli je le mogoče med premikanjem svoj pogled osredotočite na stacionarni objekt. To bo pomagalo zmanjšati nasprotujoča sporočila oči in notranjega ušesa možganom.

▪ Če potujete z avtobusom ali avtomobilom, sedite spredaj. Zadnji deli vozil so običajno nekoliko manj stabilni, zaradi česar je vožnja zadaj bolj neprijetna kot spredaj.

Prehranski dodatki, ki se priporočajo za lajšanje potovalne slabosti:

Vitamini in minerali

Magnezij

Magnezij bo pomagal preprečiti pretirano kislost želodca ter blažiti krče, ki se pojavijo ob potovalni slabosti.

 

Vitamin B6

Vitamin B6 bo pomagal blažiti slabost.

 

 

Zelišča

Ballota nigra

Ballota nigra spada med zdravilne rastline. Priporoča se ljudem s prebavnimi težavami. Lajša slabost. Priporočljivo je pitje čaja te zdravilna rastline, za večji učinek pa izberite tinkturo z ekstraktom.

Cimet

Tudi cimet pomaga pri spopadanju s slabostjo. Privoščite si cimetov čaj ali si pomagajte s cimetovo tinkturo.

 

Ingver

Ingver je znan kot rastlina, ki izjemno pomaga pri blaženju slabosti. Priporoča se nosečnicam, ki se spopadajo z jutranjo slabostjo; osebam, ki so se zastrupile s hrano ter osebam, ki jim je slabo zaradi kemoterapije. Počasi srkajte ingverjev čaj, ob hujši potovalni slabosti pa si pomagajte tudi s kapsulami oziroma tableti z ekstraktom ingverja.

Poprova meta

Tudi poprova meta je rastlina, ki pomaga blažiti slabost. Učinkovita je pri lajšanju vseh prebavnih težav in se priporoča osebam s sindromom razdražljivega črevesja ter drugim, ki imajo iz kakršnega koli razloga vzdražen prebavni trakt. Počasi pred in med potovanjem pijte čaj iz poprove mete, za močnejši učinek pa si pomagajte s kapsulami z ekstraktom rastline.

Drugi dodatki

Če je za vas značilna izjemno huda potovalna slabost, ki vam preprečuje potovanja ali pa močno greni počitnice, si lahko pomagate tudi s farmacevtskimi sredstvi, ki so na voljo v lekarnah brez recepta. Do telesa so nekoliko manj prijazna kot prehranska dopolnila, ki smo jih našteli v tem članku, vendar tudi nekoliko bolj učinkovita. Pogost stranski učinek tablet proti potovalni slabosti je zaspanost in žeja.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil:

Ballota nigra: 2 ml tinkture vzemite trikrat do štirikrat dnevno

Cimer: 1 ml tinkture vzemite trikrat do štirikrat dnevno

Ingver: vzemite 500 mg kapsulo trikrat do štirikrat dnevno

Magnezij: vzemite 250 mg odmerek dvakrat dnevno

Poporova meta: vzemite 500 mg kapsulo trikrat do štirikrat dnevno

Vitamn B6: vzemite 50 mg vitamina B6 na dan

 

Viri:

Balch, F., James, Strengler, M. (2004), Prescription for Natural Cures. Balch Enterprises, LLC, and Stenglervision

OPEKLINE

Malokatera poškodba je tako resna in boleča kot izjemno huda opeklina. Kožo lahko opečemo na različne načine. Poškoduje jo lahko toplota, para, kemikalija, sonce in elektrika. Kakšno bo zdravljenje kože je odvisno od stopnje opekline, ki jo je posameznik utrpel, od mesta poškodbe kože ter od dejavnika, ki je povzročil opeklino. Najhujše opekline poškodujejo vse plasti kože ter podkožno maščevje in mišice.

Opeklinske poškodbe najpogosteje nastanejo v domačem okolju. Nevarnosti so še posebej izpostavljeni otroci zaradi neprevidnosti ter starejši ljudje, ki so izgubili okretnost in gibljivost. Hitro se zgodi, da opeklino povzroči polit čaj ali juha. Prav vsakdo pa je v življenju vsaj enkrat izkusil kako je, kadar nas opeče sonce. Sončnim opeklinam so bolj izpostavljeni tisti s svetlo poltjo.

Vrste opeklin

Poznamo več vrst opeklin. Toplotne opekline lahko povzroči moker vir toplote (na primer zelo vroča voda) ali pa suha vročina, ki jo običajno povzroči plamen. Opeklina lahko nastane tudi ob stiku z vročim predmetom. Takšne vrste opeklin so razvrščene v stopnje. Opekline 1. stopnje prizadenejo le vrhnjo plast kože in veljajo za najmanjše in najmanj nevarne izmed vseh opeklin. Opekline 2. stopnje prizadenejo povrhnjico kože ter še eno plast tik pod površino kože. Lahko se pojavijo otekline in mehurji na koži. Opekline 3. stopnje so najbolj resne opekline. Prizadenejo vse plasti kože, koža pa tudi počrni ali pa so določeni deli kože postanejo beli. Takšne opekline so izjemno in skoraj nepredstavljivo boleče.

Kemične opekline povzročajo jedke snovi, ki so lahko kisle ali alkalne. Če je vzrok za opekline kislina, je prvo kar moramo storiti, da s svežo vodo odstranimo kemikalijo iz rane. Če je vzrok za opekline alkalni pa je pomembno, da rane ne zmočimo, sicer lahko to povzroči nadaljnje opekline. Značilni simptomi kemičnih opeklin so rdečina kože, mehurji, otekanje in lupljenje kože.

Električne opekline povzroči električni udar. Zavedati se moramo, da je telo prevodno in tudi električno nabito. Delovanje srca je na primer odvisno od drobnih električnih impulzov. Električne opekline lahko zmotijo srčni utrip in povzročijo srčni ali dihalni zastoj. Pomembno je vedeti, da tudi hude električne opekline na zunaj sploh ne delujejo resno, saj je koža lahko komajda ali pa sploh ne vidno opečena. Prave poškodbe električnih opeklin se nahajajo v bolj globokih plasteh kože in telesa.

Znaki in Simptomi

Znaki in simptomi opeklin se razlikujejo glede na vrsto opekline, vsem opeklinam pa je skupen pekoč občutek ter poškodba kože. Manj hude opekline pordečijo, koža je na dotik občutljiva ter žari. Hujše opekline lahko spremljajo mehurji. Pri najhujših opeklinah je rana na koži zelo očitna, poleg velikih mehurjev koža lahko tudi počrni ali postane belkaste in rumenkaste barve.

Povrhnje opekline prizadenejo ali uničijo samo vrhnje plasti kože (povrhnjico in del usnjice). Nova koža lahko ponovno zraste iz ohranjenih celic lasnih mešičkov in žlez v koži. Take opekline se ob ustreznem zdravljenju zacelijo same. Značilnost takšnih opeklin je rdečina kože, po nekaj dneh od poškodbe kože se ta pogosto tudi olušči.

Globoke opekline pa prizadenejo in uničijo celotno debelino kože (povrhnjico in usnjico), včasih še podkožje, izjemno redko pa celo mišice in kosti. Takšne opekline se ne morejo pozdraviti same, temveč je potrebna presaditev kože.

Kadar so opekline hujše lahko na koži ostanejo vidne sledi – brazgotine. Ob hujših opeklinah je spremljajoča bolečina izjemno huda.

Nujno se je pri opeklinah posvetovati z zdravnikom kadar:

▪ gre za električne opekline

▪ so opekline na obrazu, ustih, rokah in genitalijah

▪ opekline prekrivajo več kot 10% površine telesa ali zajemajo celo roko ali nogo

▪ se pojavijo na koži mehurji ali koža postane belkaste barve

▪ rdečina kar ne izgine, koža pa na otip žari več kot 12 ur, pri čemer se bolečina stopnjuje

Vzroki

Opeklina je rana, ki nastane ob opeklinski poškodbi zaradi delovanja toplotne, kemične ali električne energije na tkiva. Opekline lahko nastanejo tudi zaradi sevanja oziroma radiacije. Opeklinske rane so najpogosteje posledica dotika kože ali sluznice z vročimi tekočinami, na primer s paro, vrelo vodo in oljem. Takšne opekline imenujemo oparine. Poleg oparin so najpogostejše še opekline, ki nastanejo zaradi delovanja toplotne energije v obliki suhe vročine, na primer zaradi plamena, razbeljene kovine ali vročega zraka. Manj pogoste so opekline, ki jih povzročijo kemikalije ali električni udar.

Prehrana in druge oblike pomoči

Naravni načini zdravljenja so lahko zelo učinkoviti pri blaženju manjših opeklin in bolečin, pri večjih opeklinah pa se dobro izkažejo kot dodatna pomoč pri celjenju kože in blaženju bolečin. Najbolj učinkovite so naravne metode pri spodbujanju hitrejšega celjenja kože ter pri preprečevanju, da se prizadeti del kože ne okuži. Pri večjih in hujših opeklinah je nujna zdravniška pomoč in oskrba, naravno zdravljenje pa je le dodatna spodbuda in pomoč. Pomembno je, da vemo, da se na hujše opekline pred zdravniškim pregledom in brez zdravnikovega dovoljenja nikoli ne nanaša krem, gelom ali drugih mazil. Pri blažjih oblikah opeklin pa vam bodo mazila pomagala hladiti kožo ter pospešiti njeno  celjenje. Kadar si opečemo kožo je prvo priporočilo hlajenje. Opeklino si spirajte z mrzlo vodo. Če opekline zajamejo celo telo mora biti hlajenje časovno omejeno, da ne izgubimo preveč telesne temperature. Na to moramo biti toliko bolj pozorni pri dojenčkih in malčkih, ki težje nadomestijo toploto.

Kadar je človek bolj opečen je priporočljivo pijte elektrolitskih oziroma izotoničnih napitkov ter pitje večjih količin vode, saj je telesu potrebno nadomestiti izgubljene tekočine. Hrana, ki doprinese k celjenju kože je tista, ki vsebuje veliko bioflavonoidov. Te najdemo v agrumih, paprikah in drugi zelenjavi in sadju, ki je izjemno močnih barv. Za celjenje tkiva so potrebne tudi esencialne maščobne kisline. Najdete jih v lososu, orehih, drugih oreščkih ter lanenih semenih. Priporočljivo je tudi uživanje hrane, ki vsebuje veliko vitamina C, saj ta vitamin pomaga pri celjenju kože. Jejte brstični ohrovt, brokoli, krompir ter agrume. Iz prehrane izločite sladkor, saj zmoti proces celjenja tkiva.

Prehranski dodatki, ki se priporočajo pri zdravljenju opeklin:

Vitamini in minerali

Cink

Cink spodbuja celjenje kože, zaradi česar je izjemno priporočljiv dodatek pri opeklinah.

 

Vitamin C

Ob opeklinah je priporočljivo dodajanje vitamina C, ki pospešuje celjenje kože.

 

Vitamin E

Vitamin E je dober antioksidant, ki pospešuje celjenje kože. Poleg dodajanja vitamina E v obliki prehranskega dodatka posezite po kremah, gelih ali oljih, ki vsebujejo vitamin E. Kremo dvakrat dnevno namažite na prizadete dele kože.

Zelišča

Aloe vera

Verjetno je prav vsak že slišal za aloe vero, ki je odlična pomoč pri zdravljenju opeklin. Aloe vera ima pomirjujoč učinek na kožo, kožo hladi ter pospeši  celjenje. Izberite gel z najmanj 80 % vsebnostjo aloe vere in si ga dvakrat dnevno nanesite na prizadete dele kože.

Ognjič

Ognjič so uporabljali že stari Egipčani in Rimljani. Pripravki iz ognjiča pomagajo pri celjenju manjših ran in odrgnin na koži, manjšajo otekline, blažijo opekline, krčne žile, akne in druge izpuščaje. Spodbuja celjenje kože. Ognjič v obliki gela dvakrat dnevno nanesite na prizadete dele kože.

Drugi dodatki

Antioksidanti

Najbolj priporočljiv je kompleks antioksidantov, ki vsebuje vitamine E, C, selen ter druge antioksidante. Antioksidanti bodo pomagali nevtralizirati škodo, ki jo povzročijo prosti radikali ob opeklinah. Pri odmerjanju sledite navodilom za uporabo na izbranem izdelku.

 L – glutamin

L – glutamin spodbuja celjenje vseh tkiv, prav tako pomaga pri preprečevanju dodatnih okužb kože, ki se lahko pojavijo ob opeklinah.

 

Karotenoidi

Karotenoidi so močno obarvani (zeleno, rumeno, oranžno, rdeče) rastlinski pigmenti, ki se topijo v maščobah. Eden izmed njihovih najbolj znanih predstavnikov je beta karoten. Vsi karotenoidi so močni antioksidanti, spodbujajo delovanje imunskega sistema in ščitijo pred sončnimi opeklinami, saj pomagajo absorbirati UV sončne žarke.

Propolis

Propolis je produkt čebel, ki ga lahko nanesemo na opekline. Pomagal bo pri celjenju kože ter preprečeval dodatne okužbe kože. Na voljo je v obliki spreja ali tinkture.

 

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil:

Cink: dvakrat dnevno vzemite 30 mg cinka. Priporočljivo je, da ga jemljete skupaj z bakrom v odmerku 2 mg.

Karotenoidi: kot zaščito pred sončnimi opeklinami dnevno vzemite 25000 IU odmerek

L – glutamin: vzemite 500 – 1000 mg odmerek trikrat dnevno

Vitamin C: vzemite 1000 mg odmerek trikrat dnevno. V primeru driske zmanjšajte odmerek.

Vitamin E: vzemite 400 IU vitamina dnevno 

 

Viri:

Balch, F., James, Strengler, M. (2004), Prescription for Natural Cures. Balch Enterprises, LLC, and Stenglervision

http://www.urosahcan.com/index.php/rekonstrukcijska-kirurgija/opekline

NIZEK KRVNI TLAK ALI HIPOTENZIJA

Hipotenzija je medicinski izraz, ki označuje nizek krvni tlak. Optimalen krvni tlak zdravega človeka naj bi se gibal približno okoli 120/80. Prva vrednost krvnega tlaka označuje sistolični krvni tlak, to je tlak, ko srce potisne kri po žili. Druga vrednost označuje diastolični krvni tlak, ko srce počiva in nastopi tišina.

Kadar ljudje govorijo o krvnem tlaku se običajno pritožujejo nad visokim krvnim tlakom, ki je lahko precej nevaren. Manj posameznikov pa se pritožuje nad tem, da ima nizek krvni tlak. Tako previsoke kot prenizke vrednosti krvnega tlaka vplivajo na zdravje in počutje človeka ter lahko prispevajo k dobri kakovosti življenja ali pa kakovost življenja znižajo.

Pri zdravih ljudeh nizek krvni tlak brez simptomov največkrat ni nevaren in tudi ne potrebuje zdravljenja. Vendar pa nizek krvni tlak, predvsem pri starejših osebah, lahko nakazuje tudi katero drugo resnejšo zdravstveno težavo. Posledica prenizkega krvnega tlaka je lahko nezadostna oskrba srca, možganov in drugih vitalnih organov s krvjo, kisikom in drugimi hranilnimi snovmi.

 

Kronično nizek krvni tlak brez simptomov skoraj nikoli ne pomeni nič resnega. Glavni krivec za kronično nizek krvni tlak leži v konstituciji človeka, ki je gensko pogojena. Nizek krvni tlak imajo predvsem mladi ljudje in ženske (največkrat tiste z drobno postavo).

Zdravstvene težave zaradi nizkega krvnega tlaku se večkrat pojavijo zaradi nenadnega večjega padca krvnega tlaka, kar možgane prikrajša za primerno oskrbo s krvjo. To lahko vodi v vrtoglavico in omotico. Tako nenaden spust krvnega tlaka se največkrat zgodi pri osebi, ki je iz sedečega ali ležečega položaja hitro vstala. Ta vrsta nizkega krvnega tlaka je znana kot posturalna ali ortostatska hipotenzija. Druga vrsta nizkega krvnega tlaka se pojavi kadar oseba dalj časa stoji. Tak nizek krvni tlak imenujemo vazovagalna sinkopa. Najlažje ga je prepoznati kadar oseba zaradi dalj časa trajajočega stanja izgubi zavest.

Do posturalne hipotenzije pride, kadar se srčno – žilni ali živčni sistem na nenadne spremembe ne odzove pravilno. Ko vstanemo, nekaj krvi ostane v naših okončinah. Če telo ne bi uravnavalo mehanizma krvnega tlaka, bi ob vstajanju krvni tlak padel. Namesto tega naše telo preko živčnih poti sporoči srcu, da mora biti hitreje, krvnim žilam pa, da se morajo krčiti. Takšen odziv telesa izravna padec krvnega tlaka. V primerih, da se telo ne odzove z opisanim postopkom ali pa da je odziv telesa pri vstajanju prepočasen, to pripelje do nenadnega padca krvnega tlaka, lahko tudi do omedlevice.

Tveganje za visok ali nizek pritisk narašča s starostjo in je del normalnega procesa staranje. Poleg tega s starostjo upada krvni tok v možganih in srcu, kar je pogosto posledica arterioskleroze. Približno 10 – 20 % ljudi, ki so starejši nad 65 let imajo posturalno hipotenzijo.

Znaki in Simptom

Znaki kronično nizkega krvnega tlaku so vrtoglavica, kolobarji pod očmi, utrujenost, slabša zmožnost koncentracije, omotica, motnje vida, tesnoba, znojenje, včasih pa lahko pride tudi do omedlevice. Ti simptomi so neprijetni in precej vplivajo na posameznikovo kvaliteto življenja.

Pri posturalni hipotenziji ali vazovagalni sinkopi pa so znaki nizkega krvnega tlaka nekoliko drugačni. Pojavijo se nenadno in nas ne spremljajo neprestano kot pri kronično nizkem krvnem tlaku ter so močnejši in bolj nevarni. Zatemni se nam pred očmi, zavrti in lahko izgubimo zavest.

Vzroki

Vzroki za nizek krvni tlak niso vedno jasni. Med vzroke za pojav nizkega krvnega tlaka ali hipotenzijo uvrščamo:

▪ nosečnost

▪ hormonsko neravnovesje (največkrat gre za težave s ščitnico – hipotiroidizem)

▪ diabetes

▪ nizek krvni sladkor (hipoglikemija)

▪ določena zdravila, ki jih lahko dobimo brez recepta

▪ določena zdravila, ki jih predpiše zdravnik (zdravila za visok krvni tlak, depresijo ali Parkinsonovo bolezen)

▪ odpoved srca

▪ srčna aritmija (nepravilno oziroma neredno bitje srca)

▪ širitev krvnih žil

▪ izčrpanost zaradi vročine ali vročinska kap

▪ bolezni ledvic

Nenaden izjemen spust krvnega tlaka je lahko življenjsko ogrožajoč in redkejši od sicer kroničnega ali posturalnega krvnega tlaka. Vzroki za takšen spust krvnega tlaka so najpogosteje:

▪ izguba krvi zaradi krvavitve

▪ nizka telesna temperatura

 ▪ visoka telesna temperatura

 ▪ resnejše srčno – žilne bolezni, ki vodijo v odpoved srca

▪ sepsa

▪ huda dehidracija, ki je posledica bruhanja, diareje ali hude vročine in mrzlice

▪ stranski neželeni učinek določenih zdravil

▪ uživanje alkohola

▪ anafilaktični šok (najhujša oblika alergijske reakcije)

Posturalna hipotenzija se lahko pripeti vsakomur zaradi najrazličnejših razlogov. Najpogosteje se vzroki skrivajo v dehidraciji, preutrujenosti ali predolgem presledku med obroki. Nekateri posamezniki so že dedno bolj nagnjeni k posturalni hipotenziji, k tej vrsti nizkega pritiska pa prispevajo še staranje, zdravila, močne čustvene reakcije, prehranski in psihološki faktorji.

Zelo pogost je tudi nizek krvni tlak po obrokih, ko oseba nenadno postane omotična ali pade, ko skuša vstati. Najpogosteje se to zgodi po obrokih, ki so zelo bogati z ogljikovimi hidrati. Največ teorij vzrok za tak tip nizkega krvnega tlaka pojasnjuje s tem, da je večina krvi takrat usmerjena v žile želodca in črevesja, ki prebavljata hrano.

Prehrana in življenjski slog

Prehrana:

Čeprav je pretirano slana hrana škodljiva, več soli v prehrani nekoliko zviša nizek krvni tlak, saj sol poveča volumen krvi. Med kuhanjem si zato lahko privoščite nekoliko obilnejše soljenje. Kadar nenadno začutite povečano utrujenost in padec energije, ki je posledica nizkega krvnega tlaka, spijte kozarec vode in skušajte narediti nekaj vaj za razgibavanje. Voda nekoliko ublaži simptome nizkega krvnega tlaka. Mnogi ljudje se ob nizkem krvnem tlaku ali hipotenziji zatečejo k pitju večjih količin kave. Kava ni najbolj priporočljiva, saj lahko povzroča več drugih zdravstvenih težav. Namesto tega si pomagajte s pitjem zelenega čaja. Spijte 2 – 3 skodelice dnevno. Nizek krvni tlak preprečujejo rožmarin, korenčkov sok, pelod, morske alge, matični mleček, olje pšeničnih kalčkov ter ostrige. Poskrbite, da boste pri kuhanju uporabljali rožmarin, si pripravili sveže stisnjen korenčkov sok, večkrat pa si privoščite tudi ostrige. Za osebe z nizkim krvnim tlakom je priporočljivo uživanje večjih količin svežega sadja ter zelenjave, ki naj bo prisotno ob vsakem obroku. Priporočljivo je tisto sadje, ki je bolj sočno: pomaranča, jabolko, grenivka, ananas, hruška, nektarina in papaja so zelo dobra izbira. Pomembno je, da je jedilnik osebe z nizkim krvnim tlakom uravnotežen. Priporočljivo je uživanje semen, oreščkov in polnozrnatih žitaric. Kot pomoč pri nizkem krvnem tlaku se je dobro izkazal sok rdeče pese, ki si ga redno pripravljajte, najboljše zjutraj, na tešče. Ne pozabite niti na dovoljšen vnos beljakovin: pusto mesto, na primer puran in piščanec ter jajca so priporočljiva ob spopadanju z nizkim krvnim tlakom.

Drugi napotki:

Kronično nizek krvni tlak ne spada med bolezni, kljub temu da gre za neprijetno stanje telesa, ki nas omejuje v življenju. Ker se ga ne smatra kot bolezen, zahodna medicina ne nudi veliko odgovorov kako si lahko pomagamo. Velja, da stanje nizkega krvnega tlaku lahko izboljšamo z zdravim življenjskih slogom, s poudarkom na redni športni aktivnosti. Telo pri vadbi deluje do petkrat hitreje, zaradi česar se krvni tlak hitro dvigne. Priporočljivo je, da ste športno aktivni vsak dan, najbolje zjutraj, da boste telo spravili v pogon. Izogibajte se tudi dolgotrajnemu ležanju, iz sedečih ali stoječih položajev vstanite počasi. Med spanjem si lahko nekoliko dvignete vzglavnik.

 Če ste ob človeku, ki je zaradi nenadno nizkega krvnega tlaka izgubil zavest, je pomembno predvsem to, da ne dovolite, da vstane tisti trenutek, ko je prišel k sebi. Najbolj primeren za takšno osebo je vodoraven položaj z dvignjenim vznožjem.

Prehranski dodatki, ki se priporočajo pri nizkem krvnem tlaku ali hipotenziji:

Vitamini in minerali

Multivitaminski dodatek

Multivitaminski dodatek bo vaše telo preskrbel z vsemi vitamini, minerali in antioksidanti, ki so potrebni za dober nivo energije, dobro počutje in splošno zdravje. Pomanjkanje hranil lahko prispeva k nizkemu krvnemu tlaku in z njim povezanimi simptomi. Pri odmerjanju sledite navodilom za uporabo na izbranem izdelku.

Vitamini B kompleksa

Po nekaterih raziskavah pomanjkanje vitaminov B kompleksa lahko privede do anemije, kar doprinese k nizkem krvnem tlaku.

 

Vitamin C

Vitamin C pomaga, kadar se počutimo utrujene, brez energije, zaspane in omotične – torej kadar se soočamo s tipičnimi znaki nizkega krvnega tlaka. Pomaga tudi krepiti krvne žile.

 

Vitamin E

Vitamin E prispeva k temu, da so celice telesa dobro preskrbljene s kisikom in je eden izmed vitaminov, katerih pomanjkanje lahko privede do nizkega pritiska.

 

Zelišča

Bazilika

Bazilika blagodejno vpliva na uravnavo krvnega tlaka, saj je bogata z vitaminom C, magnezijem, kalijem in pantotensko kislino. Najbolj priporočljivo je, da s terilcem česna iz 10 do 15 listov sveže bazilike iztisnete sok. Ta sok zmešajte z vodo, v katero lahko za izboljšanje okusa dodate nekoliko medu. Napitek spijte zjutraj, na tešče. Poleg tega lahko zjutraj, pred zajtrkom prežvečite štiri ali pet bazilikinih listov.

Golostebelni sladki koren

Korenina te rastline naj bi uravnavala nizek krvni tlak. Najbolj učinkovita naj bi bila, kadar je krvni tlak posledica prenizke ravni hormona kortizola.

 

Rozine

Rozine so zdravilo za nizek krvni tlak po ajurvedski medicini. Tradicionalen recept narekuje, da čez noč namočite od 30 do 40 rozin. Pojejte jih zjutraj, na tešče, eno po eno. Priporočljivo je tudi, da spijete vodo v kateri so bile rozine namočene. To priporočilo naj bi upoštevali nekaj tednov.

Rožmarin

Rožmarin naj bi prispeval k uravnavi krvnega tlaka, ker stimulira centralni živčni sistem in izboljšuje cirkulacijo.

 

Drugi dodatki

Spirulina

Spirulina je alga, ki naše telo napolni z energijo. Po nekaterih raziskavah naj bi uravnavala krvni tlak in precej pomagala osebam s prenizkim krvnim tlakom. Spirulino uživajte vsakodnevno. Kupite jo lahko v prahu, najlažje pa jo boste zaužili v sadno – zelenjavnih smoothijih.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil:

Golosetebelni sladki koren: vzemite 400 – 500 mg kapsulo z ekstraktom rastline dnevno

Rožmarin: vzemite do 10 ml rožmarinove tinkture dnevno

Vitamini B kompleksa: vzemite 50 mg odmerek dnevno

Vitamin C: vzemite do 200 mg prehranskega dodatka dnevno

Vitamin E: vzemite do 800 mg vitamina E dnevni

MOŽGANSKA KAP

Kot vsi drugi deli telesa tudi možgani za svoje delovanje potrebujejo stalen dotok kisika. Kadar je ta dotok prekinjen, začne možgansko tkivo hitro odmirati ter se nikoli več ne regenerira. V primeru možganske kapi dobesedno šteje vsaka sekunda. Kar se zgodi med samo kapjo je pravzaprav odmiranje možganskega tkiva. Do kapi pride kadar je dotok krvi, ki nosi možganom kisik in druga hranila prekinjen ali oviran. Obseg poškodbe možganov, ki nastane med kapjo pa je odvisen od dolžine trajanja prekinitve dotoka krvi v možgane ter od hitrosti pomoči. Večina izmed nas ve, da je možganska kap zelo resna in mnogokrat tudi usodna. V zahodnem svetu je na tretjem mestu povzročitelja smrti, za boleznimi srca in rakom.

Možganska kap je običajno posledica arterioskleroze, ki je bolezensko stanje pri katerem se maščobne obloge nalagajo znotraj arterijskih sten ter ovirajo pretok krvi. Arterija, ki vodi v možgane se lahko tako zadebeli z oblogami, da je pretok krvi izjemno oviran. Oskrba s krvjo pa je lahko ovirana tudi zaradi krvnega strdka, ki se pojavi v arteriji, ki je že tako ali tako poškodovana oziroma zožena. V redkih primerih se zgodi, da možganska krvna žila poči. Nagnjenost k možganski kapi povečuje visok krvni tlak, ki poškoduje krvne žile in posledično vodi v to, da se žila raztrga oziroma poči. Pri visokem krvnem tlaku mora prizadeta oseba vedno ukrepati in si s spremembo življenjskega sloga, ki zajema pravilno prehranjevanje, telesno vadbo, uvedbo prehranskih dodatkov ter obvladovanje stresa prizadevati, da se krvni tlak uravna na čim bolj normalne ravni.

 

Na možgansko kap večina gleda kot na tragičen dogodek, ki se ga ne da preprečiti in se običajno zgodi v pozni starosti, v resnici pa je možgansko kap najverjetneje povzročila arterioskleroza, na razvoj katere lahko vplivamo preko življenjskega sloga, ki ga živimo. Kljub temu res ne moremo spregledati dejstva, da s starostjo žile slabijo, ostalo pa doprinese slab način prehranjevanja, pomanjkanje telesne vadbe ter prekomeren stres. To so namreč glavni razlogi, da se na stenah žil sploh delajo obloge. Pri nekaterih osebah tveganje predstavlja tudi dedna obremenjenost za bolezni srca in ožilja. Tveganje za možgansko kap povečajo še nekateri drugi dejavniki. Posebno pozorne na svoje zdravje morajo biti osebe z nerednim srčnim utripom, poškodovanimi srčnih zaklopk ter osebe, ki so nedavno doživele srčni napad. Takšne posameznike mora redno spremljati zdravnik. Ženske, ki jemljejo kontracepcijske tabletke in ki kadijo imajo večjo možnost, da se jim naredi krvni strdek. Enako velja za ženske, ki jemljejo nadomestno hormonsko terapijo, kar je pogosto v menopavzi.

Zelo pomembno si je zapomniti, da je možnost preživetja možganske kapi oziroma dobrega okrevanja po možganski kapi odvisna od tega kako hitro je prizadeta oseba prišla do zdravniške pomoči. Ta bi osebi morala pomagati v roku treh ur po tem, ko so se pričeli kazati znaki možganske kapi. Kadar pri sebi ali pri drugi osebi zaznate šibkost ali otopelost v eni strani telesa, težave pri govorjenju oziroma nerazumljivo govorico, zamegljen vid, zmedenost, nenaden intenziven glavobol, nerazložljivo vrtoglavico ali izgubo ravnotežja ter izgubo zavesti morate takoj poklicati zdravniško pomoč. Ti simptomi se lahko pojavijo nenadoma, v sekundah ali minutah, lahko pa se razvijajo postopoma tekom enega ali dveh dni. Na takšne znake morajo biti še posebno pozorne osebe, stare nad 50 let ter osebe, ki vedo, da imajo arteriosklerozo.

Izjemno težko je napovedati kakšne bodo posledice možganske kapi. Poškodbe so namreč odvisne od tega kateri del možganskega tkiva je bil prikrajšan za dotok krvi, kisika in hranil in od časa prikrajšanja. Če je krvni pretok prekinjen le za nekaj sekund, se to običajno pokaže v obliki motenj vida ali govora, šibkosti, tresenju in zmedenosti, prizadeta oseba pa se kmalu povsem normalno počuti. Osebe, pri katerih je bila oskrba s kisikom prekinjena za dalj časa, pa imajo navadno trajne posledice vida, govora, koordinacije in gibanja, tudi če so uspeli s terapijo nekoliko izboljšati delovanje telesa.

Znaki in Simptomi

Tipični znaki možganske kapi so:

▪ ohromelost oziroma odrevenelost, ki se pojavi le na eni strani obraza ali telesa

▪ omotica

▪ nenaden in hud glavobol

▪ zamegljen vid ali slepota

▪ zmedenost

▪ oslabljen govor

▪ nezmožnost razumeti govorjenja drugih oseb

▪ izguba ravnotežja

▪ izguba zavesti

Vzroki

Glavni vzroki možganske kapi so:

▪ slaba prehrana

▪ dedno pogojeno tveganje za srčno – žilne bolezni

▪ visok krvni pritisk

▪ kajenje

▪ diabetes

▪ debelost

▪ kri, ki je nagnjena k pretiranemu strjevanju

▪ nepravilen srčni utrip

▪ poškodovane srčne zaklopke

▪ jemanje kontracepcijskih tabletk, posebno če jih ženska jemlje po 35. letu starosti

▪ jemanje sintetičnih hormonskih nadomestkov

Prehrana in življenjski slog

Možganska kap je stanje, ki seveda zahteva takojšnjo medicinsko pomoč. S spodaj opisanimi strategijami pa si osebe, ki so že doživele možgansko kap lahko pomagajo pri okrevanju in zmanjšajo možnost, da bi možgansko kap ponovno doživeli.

Prehrana

Vaš način prehranjevanja naj temelji na uživanju polnovredne in naravne hrane, z veliko svežega sadja in zelenjave, polnozrnatih žitaric, stročnic, rib, oreščkov ter semen. To bo vašemu telesu zadostilo potrebo po vseh hranilih in vlakninah ter zmanjšalo tveganje za tvorbo krvnih strdkov. Antioksidanti, ki jih boste s takšno hrano vnesli v svoje telo bodo tudi nevtralizirali škodo, ki jo telesu povzročijo prosti radikali, kar pa posledično zmanjša tveganje za razvoj arterioskleroze. Ribe so hrana, ki vsebuje veliko esencialnih maščobnih kislin in zmanjšuje tveganje za pojav možganske kapi. Vsebujejo dobre maščobe, ki so zdrave za telo ter izboljšujejo cirkulacijo. Redčijo tudi kri.  Raziskave so pokazale, da uživanje rib vsaj dvakrat tedensko močno zmanjša možnost kapi, ki so posledica krvnih strdkov. Pri sestavljanju jedilnika pazite, da bo hrana raznovrstna, vseeno pa poskusite vsak dan pojesti sadje ali zelenjavo, ki je modro – rdeče ali vijoličaste barve. Grozdje, jagodičevje, rdeče zelje in jajčevci so zelo bogati s snovjo, ki se imenuje antocianidin in dokazano zmanjšuje tveganje za možgansko kap in srčno – žilne bolezni. Kalij je mineral, ki pomaga zniževati previsok krvni tlak in posledično zmanjša tveganje za pojav možganske kapi. Dobre vire kalija predstavljajo zelenolistna zelenjava, paradižniki, krompir ter agrumi. Poleg naštete hrane se za dovoljšen vnos tekočine priporoča pitje zelenega in belega čaja, ki vsebujeta močne antioksidante.

Največje tveganje za možgansko kap predstavlja način prehranjevanja, ki vsebuje veliko nasičenih in trans maščob, saj oboje vodi v nastanek arterioskleroze in visokega krvnega tlaka. Ne uživajte rdečega mesa, masla, ocvrte in mastne hrane ter ostalih hitro pripravljenih obrokov. Izločite tudi margarino in pripravljene solatne prelive. Čeprav naj uživanje sladkorja ne bi bilo povezano z možgansko kapjo, sladkor pospešuje vnetne procese v telesu, kar bo le doprineslo k vnetju v krvnih žilah. Zmanjšajte količine zaužitih preprostih ogljikovih hidratov, kar se nanaša predvsem na kruh, testenine, sladkarije in sladkane pijače. Verjetno veste, da natrij dviguje krvni tlak. Ko kuhate, omejite porabo soli ter pripravljene hrane nikoli dodatno ne solite. To bi moralo precej zmanjšati vnos dnevno zaužite soli.

Življenjski slog

▪ Pri okrevanju po možganski kapi je zelo priporočljiva terapija v hiperbarični komori, saj spodbuja tok kisika v možgane. Če se odločite za to terapijo, izberite tudi izkušenega terapevta, ki je terapije že izvajal na osebah, ki so preživele možgansko kap.

▪ Za preprečevanje ter tudi za okrevanje po možganski kapi je telesna vadba izjemno pomembna. Izboljšuje cirkulacijo in deluje kot preventiva za srčno – žilne bolezni. Izberite si obliko gibanja v kateri uživate. Dovolj je že vsakodnevni sprehod.

▪ V primeru, da kadite takoj prenehajte, saj kajenje spodbuja nastanek arterioskleroze in dviguje nivo krvnega tlaka.

▪ Če imate diabetes, morate na svoje zdravje še toliko bolj paziti, saj sladkorna bolezen povečuje tveganje za nastanek možganske kapi. Jejte zdravo, telovadite, naučite se sproščati ter redno obiskujte zdravnika.

▪ V primeru, da imate previsoko telesno težo shujšajte. Debelost predstavlja veliko tveganje za možgansko kap ter tudi druge resne zdravstvene težave.

 

Prehranski dodatki, ki se priporočajo pri okrevanju po možganski kapi in za zmanjšanje tveganja pojava možganske kapi:

Vitamini in minerali

 Močan multivitaminski dodatek

Multivitaminski dodatek bo vašemu telesu zadostil potrebe po antioksidantih, vitaminih, mineralih ter drugih hranilih, ki varujejo pred možgansko kapjo. Na trgu je mnogo različnih proizvodov multivitaminskih dodatkov. Pri odmerjanju sledite navodilom za uporabo na izbranem izdelku.

Vitamin E

Vitamin E pomaga redčiti pregosto kri ter preprečuje oksidacijo holesterola.

 

Zelišča

Česen

Česen pomaga zniževati previsok holesterol, zaradi česar posredno tudi zmanjšuje tveganje za možgansko kap. Poleg rednega uživanja česna v obrokih, je priporočljiv še česnov ekstrakt v kapsulah.

Ginko biloba

Ta zdravilna rastlina je močan antioksidant, obenem pa pomaga tudi preprečevati, da bi se kri pretirano gostila in bi nastali krvni strdki.

 

Zeleni čaj

Ekstrakt zelenega čaja je izjemen vir antioksidantov, poleg tega pa prispeva k razstrupljanju telesa.

 

Drugi dodatki

Polikosanol

Polisokanol je snov za katero je več študij dokazalo, da znižuje holesterol. Znižuje škodljivi holesterol in lipoproteine, obenem pa poveča raven dobrega holesterola.

 

Ribje olje

Ribje olje je priporočljivo, ker zmanjšuje vnetje v krvnih žilah ter znižuje povišane ravni holesterola. Vsak dan zjutraj, na tešče vzemite 1 do 2 žlici ribjega olja.

 

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil:

Česen: vzemite 300 – 500 mg odmerek dvakrat dnevno

Ginko biloba: vzemite 180 – 240 mg odmerek dnevno

Polikosanol: vsak večer vzemite od 10 – 20 mg odmerek dodatka

Vitamin E: vzemite 400 IU vitamina E dnevno

Zeleni čaj: vzemite 500 – 1500 mg odmerek dnevno

 

Viri:

Balch, F., James, Strengler, M. (2004), Prescription for Natural Cures. Balch Enterprises, LLC, and Stenglervision

MOTNJE HRANJENJA – anoreksija nervoza in bulimija

Za motnje hranjenja je značilna izkrivljena podoba o samem sebi oziroma o svojem izgledu ter izjemno močan strah pred tem, da bi oseba postala debela. Motnje hranjenja so izjemno pogoste v sodobnem času, najpogosteje se pojavijo pri najstniških dekletih, pri katerih se motnje lahko zavlečejo do zgodnje odraslosti, niso pa redke niti v kasnejših obdobjih življenja. Oseba z motnjami hranjenja ima pravzaprav težave v duševnem zdravju, ki lahko privedejo do skrajnosti ter včasih tudi do smrtno nevarnega obnašanja in telesnega stanja.

Poznamo več vrst motenj hranjenja, od tega sta morda najbolj znani anoreksija nervoza in bulimija, pa tudi debelost in kompulzivno prenajedanje. V zadnjem času so do izraza prišle tudi nekatere druge motnje hranjenja, na primer bigoreksija, ki je značilnejša za moške in označuje obsedenost z mišičastim telesom in izgrajevanjem mišične mase ter ortoreksija, kjer gre za obsedenost s pravilno prehrano, s katero naj bi si izboljšali splošno zdravje.

Oseba z motnjo hranjenja se lahko prenajeda z nenormalno velikimi količinami hrane in potem bruha ali poseže po odvajalih, s čimer doseže, da hrana še neprebavljena zapusti telo. Mogoče je, da oseba povsem zavrača hrano in komaj kaj poje ali pa oseba pretirano skrbi za prav vsak grižljaj hrane, ki mora biti izjemno zdrav. Motnje hranjenja se odvisno od vrste motnje kažejo na različne načine, skupen pa jim je nezdrav in obsesiven odnos do hrane in prehranjevanja. Najbolj poznani in raziskani motnji sta anoreksija nervoza in bulimija, ki sta zaradi specifičnih značilnosti tudi najbolj uničujoči za zdravje in telo.

 

Anoreksija in bulimija se najznačilneje pojavita pri najstniških dekletih, v poznejših razredih osnovne šole, v srednji šoli ter tudi na fakultetah. Ocenjuje se, da ima minimalno 1% deklet v tej starostni skupini motnjo hranjenja, najverjetneje anoreksijo ali bulimijo.

Anoreksija označuje eno izmed najbolj resnih oblik motenj hranjenja, saj gre pri bolezni za namensko in načrtno počasno stradanje. Kljub očitno shujšanem in iztrošenem telesu ter organom, osebe z anoreksijo menijo, da so pretežke in da izgledajo predebele. Hrano vztrajno zavračajo oziroma pojejo ravno toliko, da njihovo telo še vedno deluje. Občasno morda pojejo nekoliko več hrane, da bi ustregle svoji družini ali prijateljem, vendar večjemu obroku pogosto sledi zloraba odvajal ali pa siljenje k bruhanju. Anoreksija vodi v resne zdravstvene težave. Izguba teže, šibkost in utrujenost so prvi in najočitnejši znaki bolezni, z napredovanjem bolezenskega stanja pa so vedno šibkejši tudi vitalni znaki trpeče osebe, menstruacije postanejo neredne, okončine so mrzle in omrtvičene. Če osebe ne prenehajo s hujšanjem, lahko anoreksija privede do srčnega zastoja.

Bulimija naj bi bila po nekaterih raziskavah malo bolj pogosta kot anoreksija, pa tudi pojavljala naj bi se pri nekoliko starejši populaciji, največkrat pri ženskah v dvajsetih letih. Tudi za osebe z bulimijo je značilna izkrivljena samopodoba telesa, od anoreksije pa se razlikuje po tem, da bulimična dekleta ne hujšajo do kosti in kože, temveč bolezen zaznamuje krog kompulzivnega prenajedanja, ki mu sledi prisilno bruhanje. Zaradi takšnega cikla ohranijo relativno normalno telesno težo. Bulimične osebe lahko ob enkratni priložnosti pojejo tisoč kalorij, vendar po jedi izzovejo bruhanje, tako da takšno prenajedanje ne vodi v pridobivanje teže. Poleg bruhanja pogosto zlorabljajo odvajala, ki preprečijo prebavljanje hrane. Osebe z bulimijo bolezen običajno zelo dobro skrivajo, zaradi česar bulimija pogosto ostane neodkrita več let. Največkrat se jo diagnosticira šele zaradi zdravstvenih težav, ki se pojavijo kot posledica bolezni in ob katerih zdravnik pomisli na bulimijo. Želodčna kislina ob rednem bruhanju pusti posledice na zobeh, ki začnejo propadati, pogosto je kronično vneto grlo. Bruhanje, ki ga oseba izzove sama lahko vodi v razjede na členkih in prstih. Pri osebah z bulimijo so seveda pogoste prehranske pomanjkljivosti in prebavne motnje – zaprtje ali diareja. V zelo hudih in dolgotrajnih primerih so bolezenski zapleti lahko usodni. Želodec ali požiralnik lahko poči, pomanjkanje kalija pa lahko pripelje do odpovedi ledvic ali srčne kapi.

Znaki in Simptomi

Glavni simptomi anoreksije so nepojasnjena in nepotrebna izguba telesne teže, neracionalen in pretiran strah pred debelostjo, obsesija s pripravljanjem in serviranjem hrane, pretirani rituali ob hranjenju, utrujenost, šibkost in motnje razpoloženja. Ob večji izgubi teže postane neredna tudi menstruacija, ki velikokrat zamuja, prične se povečano izpadanje las, okončine prizadete osebe so pogosto mrzle in mravljinčaste, srčni utrip je nereden, šibki so tudi drugi vitalni znaki osebe.

Za bulimijo značilni simptomi pa so razjede na členkih prstov, kronično vnetje in pekoča bolečina v grlu, erozija zobne sklenine (posebno na zadnjih zobeh), otekle žleze slinavke, težave s prebavo, nihanje teže, neredne menstruacije ter nenadzorovan srčni utrip.

Vzroki

Motnje hranjenja so predvsem sodobni pojav, značilen za zahodni svet. Pred drugo polovico 20. stoletja so bile motnje hranjenja izjemno redek pojav, prav tako pa se sploh ne pojavljajo pri družbah v razvoju. Velik poudarek v naši kulturi je na dietah in vitkosti, kar gotovo predstavlja enega izmed poglavitnih vzrokov za pojav motenj hranjenja. Veliko mladih deklet in vedno več fantov zaradi modnih smernic, poudarjanja vitkosti in diet misli, da ne bodo (pri)ljubljeni, če ne bodo svojega telesa in prehrane prilagodili železnim standardom naše kulture. Tudi, če mlada dekleta in fantje še nimajo anoreksije ali bulimije je njihova prehrana pogosto nezdrava in pomanjkljiva, tako da ne zadosti potrebam telesa po hranljivosti. To pogosto vodi v motnje metabolizma in biokemije ter ob dalj časa trajajočem hujšanju tudi v resnejše zdravstvene težave.

Poleg družbenih zapovedi k razvoju motenj hranjenja doprinese tudi specifična družinska dinamika. Veliko oseb z boleznijo prihaja iz družin, kjer otroci doživljajo velik pritisk v zvezi s tem kakšne uspehe bi morali dosegati. Čeprav so zdravniki vrsto let menili, da na pojav motenj hranjenja vplivajo le psihološki dejavniki, so novejše raziskave pokazale, da ima velik vpliv tudi biokemično neravnovesje telesa in pridružene prehranske pomanjkljivosti. V tem pogledu lahko motnje hranjenja primerjamo z depresijo, kjer se prav tako prepletajo biološki in psihološki dejavniki.

Vzroki za pojav motenj hranjenja so kompleksni in se med seboj prepletajo. Kot najbolj bistvene lahko izpostavimo:

▪ kulturno obsedenost z vitkostjo, prehrano in dietami

▪ diete

▪ najrazličnejše težave v družini

▪ določene psihološke značilnosti posameznika (perfekcionizem, zahtevnost do samega sebe, nizka samopodoba…)

▪ biokemijsko neravnovesje v telesu

▪ nizke ravni serotonina

▪ prehranske pomanjkljivosti (posebno cinka)

Pomoč pri soočanju z boleznijo

Motnje hranjenja je vedno potrebno jemati resno. Tudi, če oseba še ni diagnosticirana, ker so bili do sedaj znaki bolezni spregledani ali če še ne izpolnjuje pogojev za diagnozo, vendar se pri njej kaže obsedenost s prehrano in dietami, to lahko vodi v resnejše zdravstvene težave. Če sami pri sebi sumite, da imate motnje hranjenja poiščite svetovalca, ki vam bo pomagal ali se zaupajte prijatelju. Govorjenje o težavi je prvi in eden izmed najpomembnejših korakov, ki vodi k ozdravitvi. Naslednji pomemben korak, ki ga mora obolela oseba storiti je, da poišče zdravniško pomoč, saj bo v sodelovanju z zdravniki morala poskrbeti za zdravstvene težave, ki so se pojavile kot posledica motenj hranjenja. Kadar je bolezen izjemno huda je lahko potrebna hospitalizacija, z namenom, da telo ponovno pridobiti svojo moč in ravnovesje. Pri osebah z bulimijo je pomemben del celostnega zdravljenja tudi obisk pri zobozdravniku, ki bo poskrbel za poškodovane zobe.  Po tem, ko se je oseba vključila v zdravljenje pri zdravniku je potrebno narediti načrt prehranjevanja, ki bo telesu vrnil manjkajoče hranilne snovi, zagotovil telesu dovolj energije za delovanje ter pomagal pri ponovni vzpostavitvi zdravih vzorcev hranjenja. Svetovalna pomoč psihologa je običajno nujno del zdravljenja, saj osebi pomaga ponovno prevzeti zdrave navade prehranjevanja in vzorce mišljenja v zvezi s hrano in prehranjevanjem.

Če ste družinski član ali prijatelj osebe z motnjo hranjenja, ste verjetno že opazili, da konfrontacija osebe z njeno težavo pripelje le do zanikanja težave in odpora. Včasih je edini način pomoči osebi, da se takoj obrnemo na strokovnjaka. Za nasvet prosite zdravnika ali psihologa, morda se lahko obrnete na šolsko svetovalno službo. V ekstremnih primerih bo morda takoj potrebna hospitalizacija osebe.

Splošni napotki

Osebe z motnjami hranjenja so pogosto obsedene s porabo kalorij preko fizične aktivnosti. Fizična aktivnost je vsekakor pomembna, vendar je za iztrošen organizem najbolj primeren 30 minutni dnevni sprehod, ob zmernem tempu. Takšna oblika gibanja bo izboljšala razpoloženje, pri čemer bo pomagal tudi svež zrak in sončna svetloba.

Posebno dovzetne za razvoj motenj hranjenja so dekleta, ki vstopajo v puberteto. To obdobje prinese veliko telesnih sprememb in pridobivanje telesne mase, kar je popolnoma običajno. Razvoju bolezni so bolj izpostavljena dekleta, ki imajo nizko samopodobo. Kot starš ali druga odrasla oseba lahko dekletu pomagate s spodbudami v izvajanje aktivnosti, kjer bo dekle lahko razvilo svoj talent. To bo dvignilo samozavest, kar je varovalni dejavnik.

Prehrana

Zelo priporočljivo za osebe z motnjami hranjenja je, da pomoč poiščejo pri prehranskem strokovnjaku. Ta bo pomagal nasloviti določene prehranske pomanjkljivosti, ki jih je prinesla bolezen in se razlikujejo od posameznika do posameznika. Prav tako vas bo prehranski strokovnjak znal usmeriti pri razvoju novih in zdravih prehranjevalnih navad. Kljub temu priporočilu, vam v nadaljevanju podajamo nekaj nasvetov za prehranjevanje:

▪ Namesto treh velikih obrokov na dan, raje jejte manjše in hranljive obroke večkrat dnevno. To bo zmanjšalo nihanje krvnega sladkorja in predvsem osebam z bulimijo pomagalo pri preprečevanju prenajedanja.

▪ Hrana, ki vsebuje veliko vlaknin bo pomagala pri obnavljanju vašega poškodovanega prebavnega traka. Priporočljive so polnozrnate žitarice, na primer oves ter veliko zelenjave. Zelenolistna zelenjava je dober vir kalija, ki ga pogosto manjka osebam z bulimijo.

▪ Osebam z motnjami hranjenja največkrat primanjkujejo beljakovine. Nekajkrat tedensko si privoščite ribe, sojine izdelke ter jejte veliko stročnic.

▪ Anoreksija je povezana s pomanjkanjem cinka. Bučna semena so odličen vir tega minerala. Vsak dan si jih lahko privoščite četrtino skodelice.

▪ Veliko oseb z motnjami hranjenja ima nizko raven nevrotransmiterja serotonina. Pri vzdrževanju pravilne ravni serotonina pomagajo sestavljeni ogljikovi hidrati.

▪ Nekatera hrana povzroči občutek sitosti, čeprav ima majhno hranilno vrednost. Eden izmed ciljev zdravljenja motenj hranjenja je, da se oseba ponovno nauči zaznati in upoštevati potrebe svojega telesa. To bo lažje uspelo, če se oseba odpove nezdravi hrani, ki nas navda z občutkom polnosti, v resnici pa je osiromašena s hranilno vrednostjo. Ne jejte procesirane, hitre hrane, gaziranih pijač ter izdelkov, ki so označeni kot ”lahki” in manj kalorični.

▪ Poskrbite, da bo krvni sladkor obolele osebe čim manj nihal. V ta namen se izognite uživanju sladkorja, sladkarij, tortam, sladoledu in drugim sladkarijam. Vaše telo le še bolj oropajo hranilnih snovi, ki jih že tako manjka.

▪ Ne zauživajte kofeina in alkohola. Ti dve substanci le motijo delovanje prebavnega sistema ter povzročajo tesnobnost.

Prehranski dodatki, ki se priporočajo pri motnjah hranjenja:

Vitamini in minerali

B kompleks

Vitamini B kompleksa so zaradi stresa, ki spremlja motnje hranjenja pogosto izčrpani. Sodelujejo pri formaciji nevrotransmitorjev, ki uravnajo razpoloženje. Iz tega razloga so izjemno pomemben dodatek pri osebah z anoreksijo in bulimijo.

Cink

Študije so pokazale povezavo med pomanjkanjem cinka in motnjami hranjenja, zaradi česar je cink pomemben in priporočljiv prehranski dodatek. Prav tako je cink pomemben za dober okus, vonj ter apetit.

Krom

Krom bo pomagal pri uravnavanju krvnega sladkorja.

 

 

Multivitaminski dodatek

Multivitaminski dodatek bo pomagal pri odpravljanju prehranskih pomanjkljivosti, ki so nastale kot posledica motnje hranjenja. Pri odmerjanju sledite navodilu za uporabo na izbranem izdelku.

 

Vitamin B6

Vitamin B6 je pomemben za sintezo nevrotransmitorjev, ki izboljšajo razpoloženje in dobro počutje.

 

Zelišča

Svišč

Svišč je rastlina, ki izboljša apetit ter prebavo.

 

 

Šentjanževka

Ta rastlina pomaga pri soočanju s tesnobo in depresijo, ki sta običajni spremljevalki motenj hranjenja. Rastline ne uživajte, če jemljete predpisana zdravila za depresijo ali tesnobo.

 

Drugi dodatki

Esencialne maščobne kisline

Osebe z motnjami prehranjevanja imajo pogosto pomanjkanje esencialnih maščobnih kislin, ki izjemno prispevajo k normalnem psihičnem počutju. Vsak dan zaužijte žlico olja lanenih semenih ali 3 g ribjega olja.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil:

B kompleks: vzemite 50 mg odmerek dvakrat dnevno

Cink: priporočljiv dnevni odmerek je od 45 – 90 mg. Za boljši izkoristek ga užijte skupaj z bakrom v odmerku 3 mg.

Krom: vzemite do 1000 mcg kroma na dan

Svišč: 10 kapljic tinkture rastline zmešajte s kozarcem vode in mešanico spijte 15 minut pred obrokom.

Šentjanževka: 300 mg kapsulo vzemite dva do trikrat na dan

Vitamin B6: vzemite 50 mg odmerek na dan

 

Viri:

Balch, F., James, Strengler, M. (2004), Prescription for Natural Cures. Balch Enterprises, LLC, and Stenglervision

MIOMI MATERNICE (MATERNIČNI FIBROIDI)

Miomi maternice so pravzaprav izrastline, ki jih sestavljajo gladke mišice in vezivno tkivo ter se najpogosteje pojavljajo v mišični steni maternice. So najpogostejša tvorba v maternici, saj jih ima kar tretjina žensk. Nekatere raziskave pogostost miomov maternice ocenjujejo celo na 50 % ženske populacije. Miomi predstavljajo najpogostejši vzrok za kirurške posege na maternici. Miomi se začnejo najpogosteje pojavljati med 35. in 45. letom starosti, do menopavze pa se lahko njihovi število poveča, miomi pa lahko zrastejo.

Čeprav se miomi maternice morda slišijo kot grozljiva diagnoza, pa so v resnici dokaj neškodljivi in niso rakava tvorba. Pri večini žensk, ki jih bolezensko stanje doleti, je na maternici večje število miomov in ne le eden. Večina žensk z miomi tudi ne doživlja nobenih znakov in simptomov bolezni, temveč so miomi odkriti na rutinskem ginekološkem pregledu, kadar se opravi tudi ultrazvočna preiskava.

Kadar miomi povzročajo težave, se to pokaže v močnih in dolgih menstrualnih krvavitvah ter z bolečino in krvavitvijo med spolnimi odnosi. Če je izguba krvi ob menstruacijah velika, lahko miomi privedejo tudi do anemije, zaradi česar nanje pomislijo tudi splošni zdravniki ob pomanjkanju železa v krvi. Ali bodo miomi povzročali težave in kakšne težave se bodo pojavile je odvisno predvsem od velikosti in od lege miomov. Lahko so relativno majhni, v velikosti grahovega zrna ali pa gre za obsežne tvorbe s premerom nad sedem centimetrov. S časom se spreminjajo – lahko degenerirajo, kalcinirajo ali pa se v njih nabere voda. Lahko imajo obliko vozla, kepe, bule ali pa se pokažejo kot zadebeljena maternična stena. Če so miomi večji, lahko razširijo trebuh in pritiskajo na črevesje ali mehur. Pri ženskah z večjimi miomi so zato lahko prisotne bolečine v križu ali spodnjem delu trebuha, pojavijo se lahko težave s prebavo in pogostejšim uriniranjem. Zelo redko miomi ležijo pod maternično sluznico ali v njeni steni, kar je lahko vzrok za neplodnost, spontane splave in prezgodnje porode. V obdobju po menopavzi se največ težav pojavi s pogostim odvajanjem vode, saj miom zaradi ohlapnih medeničnih mišic vleče maternico navzdol, ta pa nato pritiska na mehur. Miom lahko vodi tudi v občutek teže in pritiska ali pa ne povzroči nobenega izmed naštetih simptomov, temveč da trebuhu nekoliko razširjen videz. Zelo redko miomi nekoliko stisnejo urinarni trakt med ledvicami in mehurjem, to pa potem vodi v zmanjšano ledvično funkcijo.

 

Vzroki za pojav miomov maternice niso povsem znani, vendar se jih povezuje z delovanjem hormonov, predvsem estrogena. Miomi v reproduktivni dobi in v obdobju nosečnosti rastejo, potem pa se z nastopom menopavze in upadom estrogena navadno skrčijo. Miomi najpogosteje in največ zrastejo v obdobju pred menopavzo, saj ovulacija pri ženskah takrat ni redna, raven estrogena pa je precej visoka. Hormonsko (ne)ravnovesje je zato eden izmed poglavitnih dejavnikov za nastanek miomov. Čeprav je estrogen očitno eden izmed najbolj pomembnih dejavnikov za razvoj bolezni, zdravniki ne znajo pojasniti zakaj se miomi pri nekaterih ženskah pojavijo in pri nekaterih ne. Nagnjenost k nastajanju miomov je lahko družinsko pogojena, saj so miomi v nekaterih družinah pogostejši kot v drugih. Miomi so prav tako pogosteje prisotni pri prekomerno težkih ženskah ali pri ženskah, ki imajo težave z delovanjem ščitnice (hipotiroidizem), saj oba stanja prispevata k estrogenskem presežku.

Pri ženskah z miomi na maternici je izrednega pomena, da se čim bolj spodbuja delovanje jeter, saj so ta odgovorna za razgradnjo estrogena in drugih hormonov ter za izločanje morebitnih odvečnih presnovkov v debelo črevo, kjer se bodo izločili. Kadar jetra estrogena in njegovih presnovkov ne presnavljajo dobro, se estrogen v telesu reciklira in pride do presežka tega hormona. Zelo pomembna pri miomih maternice je tudi dobra in koristna črevesna flora v debelem črevesju, ki prav tako sodeluje pri razgradnji estrogena. Zdrava črevesna flora namreč preprečuje ponovno aktivacijo in recikliranje odvečnega estrogena. V nasprotju s tem pa patološka črevesna flora prispeva k izločanju encima, ki se imenuje beta – glukoronidaza, ki preko debelega črevesja povzroča ponovno zaokroženje presežka estrogena po telesu. K aktivnosti tega encima veliko prispeva prehrana, ki vsebuje malo vlaknin in veliko maščob.

Zahodna medicina se zdravljenja miomov loti s kirurškimi posegi. Maternico se lahko v celoti odstrani, če pa je ženska mlada ali si še želi otrok, se odstrani samo miom. Če ima ženska le en miom in je ta lahko dostopen, se ga odstrani z laparoskopijo. Novejša metoda zdravljenja je embolizacija arterije, ki je minimalno invazivna metoda in ki embolizira žile, ki oskrbujejo miom. Kadar imajo ženske relativno majhen miom, ki ne povzroča težav, se namesto operacije svetujejo vaje za krepitev mišic medeničnega dna, ki bi jih morale izvajati vse ženske, najkasneje od prvega poroda naprej.

Holistična medicina kirurške posege vidi kot pretirano invazivno metodo zdravljenja, ki bi se je morali posluževati le v najhujših primerih. Namesto tega naj bi se s celostno obravnavo telesa skušalo pojav miomov zaustaviti in jih skrčiti do menopavze, ko bodo najverjetneje sami od sebe izginili ali pa se občutno zmanjšali.

Znaki in Simptomi

Večina žensk ob pojavu miomov, sploh v začetku bolezni, ko so miomi majhni ne čuti nikakršnih težav. Kadar se simptomi pojavijo vključujejo:

▪ močne in dolge menstrualne krvavitve

▪ krvavenje ali neznačilen izcedek iz nožnice med menstruacijami

▪ bolečine in krvavenje med spolnimi odnosi

▪ anemija

▪ razširjenost spodnjega dela trebuha

▪ pogosta potreba po uriniranju

▪ težave s prebavo

▪ bolečine v hrbtu ali trebušni votlini

Vzroki

Glavni razlog za pojav miomov so visoke vrednosti hormona estrogena in nizke vrednosti hormona progesterona. To se lahko pojavi zaradi:

▪ hormonov, ki jih v telo vnašamo iz okolja

▪ debelosti

▪ težav s ščitnico

▪ nepravilne ovulacije

▪ obdobja pred menopavzo

▪ prehrane, ki vsebuje premalo vlaknin in preveč maščob

Dieta in življenjski slog

Pri ženskah, ki imajo miome na maternici je pomembno predvsem, da se prehranjujejo z organsko pridelano hrano, saj pesticidi, herbicidi ter drugi dodatki v prehrani rušijo hormonsko ravnovesje in prispevajo k preveliki količini estrogena v hrani. Način prehranjevanja izjemno vpliva na hormonsko ravnovesje, zato svoje telo podprite s polnovrednimi in svežimi pripravljenimi obroki. Vaš jedilnik bi moral temeljiti na polnovrednih žitaricah, zelenjavi, sadju, oreščkih, semenih ter stročnicah. Kadar je le mogoče, jejte organsko pridelano hrano in vsako živilo pred jedjo temeljito operite. Priporočljivo je zmerno uživanje sojinih izdelkov in lanenih semen, saj oba živila sodelujeta pri uravnavanju proizvodnje estrogena. Vitamin K spodbuja pravilno strjevanje krvi in zmanjšuje pretirano močne menstruacije. Zeleno obarvana zelenjava vsebuje veliko vitamina K, zaradi česar naj je bo v vašem jedilniku veliko. V prehrano vključite morske jedi (ribe in alge), saj so bogate z jodom, ki je pomemben za zdravje ščitnice. V primeru, da so vaše menstruacije zelo dolge in močne morate poskrbeti za dovoljšen vnos železa. Vsak dan lahko užijete žlico melase. Zelo priporočljiva so jabolka, češnje, brokoli, cvetača in ohrovt. Vsebujejo snov, ki se imenuje indol – 3 – karbinol, ki pomaga jetrom pri razstrupljanju odvečne količine estrogena. Redno uživajte tudi rdečo peso, korenje, artičoke, čebulo in česen. Vsa ta hrana namreč krepi jetra in jim pomaga pri razstrupljanju. Za vzdrževanje zdrave črevesne flore uživajte kefir, navadni probiotični jogurt in druga fermentirana živila (kislo zelje, kisla repa). Enkrat dnevno si privoščite sveže stisnjeni zeleni sadno – zelenjavni sok. Spodbujal bo razstrupljanje telesa. Ne pozabite na redno pitje vode: kozarec na vsaki dve uri je nujen za dobro delovanje telesa, za izločanje odvečnih snovi iz telesa in za blažitev bolečin. Izogibajte se uživanju rdečega mesa in mlečnih izdelkov, saj prispevajo k višku estrogena. Izogibajte se tudi kofeinu, sladkorju in alkoholu – vsa ta živila v telesu povzročajo vnetje. Ne jejte predelane hrane, cvrtja in pretirano mastne hrane. Sladkor, predelana hrana in nezdrava maščoba zavirata delovanje imunskega sistema.

Prehranski dodatki, ki se priporočajo ženskam z miomi maternice:

Vitamini in minerali

Multivitaminski dodatek

Multivitaminski dodatek bo krepil vaš imunski sistem in zadostil potrebe vašega telesa po vseh vitaminih in mineralih, ki so potrebni za dobro hormonsko ravnovesje. Pri odmerjanju sledite navodilom za uporabo na izbranem izdelku.

Vitamini B kompleksa

Vitamini B kompleksa bodo pomagali pri presnavljanju odvečnega estrogena.

 

Vitamin E

Sodeluje pri metabolizmu estrogena in zmanjšuje vnetje v telesu.

 

Zelišča

Regratova korenina

Regratova korenina izjemno pomaga jetrom pri razstrupljanju telesa. Na ta način bodo vaša jetra lažje predelala presežek estrogena, ki se bo potem preko debelega črevesja izločil z blatom. Regratovo korenino lahko jemljete v obliki prehranskih dodatkov, lahko pa dva do trikrat dnevno spijete skodelico čaja iz regratove korenine.

Navadna konopljika

Ta rastlina pomaga uravnovesiti razmerje med hormonoma estrogenom in progesteronom. Zelišča ne smete jemati, če jemljete oralno kontracepcijo.

 

Drugi dodatki

Indol – 3 – karbinol

Ta snov pomaga jetrom pri presnavljanju odvečnega estrogena.

 

 

Esencialne maščobne kisline

Pomagale vam bodo pomiriti in blažiti vnetje, ki je prisotno v telesu. Zjutraj, na tešče zaužijte 1 do 2 žlici ribjega olja. Poleg tega lahko v navadni jogurt vmešate žlico mletih lanenih semen. Tako ribje olje kot lanena semena so bogata z esencialnimi maščobnimi kislinami.

Naravni progesteron

Naravni progesteron lahko v telo vnesete preko naravnih progesteronskih krem. Progesteron vam bo pomagal pri uravnavi previsokih ravni estrogena, pri uravnavi menstrualnega ciklusa ter pri blažitvi bolečin. Naravno progesteronsko kremo se običajno nanaša od 6. do 26. dneva menstrualnega ciklusa dvakrat dnevno. Vtre se jo na področja, kjer je koža najtanjša (vrat, prsi, notranja stran zapestja). Dnevni odmerek je 20 mg kreme.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil:

Indol – 3 – karbinol: vzemite 300 mg odmerek dnevno

Naravni progesteron: 20 mg dnevno, od 6. do 26. dneva menstrualnega ciklusa

Navadna konopljika: vzemite 160 – 240 mg odmerek ekstrakta rastline dnevno

Regratova korenina: vzemite 300 – 500 mg kapsulo dnevno

Vitamini B kompleksa: vzemite 50 mg odmerek dvakrat dnevno

Vitamin E: vzemite 400 IU vitamina E dvakrat dnevno

 

Viri:

Balch, F., James, Strengler, M. (2004), Prescription for Natural Cures. Balch Enterprises, LLC, and Stenglervision

http://www.viva.si/Ginekologija-in-porodni%C5%A1tvo/2486/Nenevarni-a-nadle%C5%BEni-miomi-v-maternici

MAKULARNA DEGENERACIJA ALI DEGENERACIJA RUMENE PEGE

Makula ali rumena pega je del očesa, ki nam omogoča, da vidimo podrobnosti v središču našega vidnega polja. Rumena pega omogoča branje, ločevanje vzorcev blaga ter občutek za barve. V makuli oziroma rumeni pegi je največja koncentracija fotoreceptorjev.

 Kadar se makula poškoduje ali zaradi kakšnega drugega razloga ne deluje kot bi morala, so natančnejša opravila (na primer branje, šivanje, slikanje) zelo otežena ali celo nemogoča. Majhni objekti kot na primer šiv na tkanini ali črka na listu papirja, bodo lahko izgledali valoviti, ukrivljeni ali pa bodo čez objekt, ki ga želite natančno videti posejane temne pike. Ta napaka vida se začne v centru vida in če se ne ustavi, se prične počasi širiti tudi na periferni vid. To napako imenujemo makularna degeneracija oziroma degeneracija rumene pege. Pri ljudeh, ki so stari nad 55 let je degeneracija rumene pege eden izmed glavnih razlogov za resne okvare vida. Pri ljudeh, starih nad 65 let pa je degeneracija rumene pege drugi najpogostejši razlog za slepoto (prvi razlog je katarakta). Večjemu tveganju za razvoj bolezni so izpostavljene ženske, saj je makularna degeneracija bolj pogosta pri ženskah kot pri moških.

 

Poznamo dve različni vrsti makularne degeneracije oziroma degeneracije rumene pege. Ena je tako imenovana ‘suha starostna degeneracija’, druga pa je ‘vlažna starostna degeneracija’. Suha starostna degeneracija rumene pege je mnogo bolj pogosta kot vlažna starostna degeneracija. Predstavlja od 80 – 95 % primerov pojava bolezni. Posledice degeneracije rumene pege se največkrat pokažejo šele v zrelih letih, kljub temu pa sama bolezen nastaja postopoma tekom več let preden se pojavijo očitnejše težave. Suha starostna degeneracija rumene pege nastane, ker se je stanjšalo ali obrabilo tkivo rumene pege. Lahko pa nastajajo tudi nenormalni rumeni depoziti, ki jih imenujemo drusen. Napredek suhe degeneracije rumene pege je počasen in ne prizadene vedno obeh očes enako. Vlažna starostna degeneracija rumene pege nastane kadar nenormalne žilice ali žilice, ki prepuščajo kri, rastejo pod mrežnico v predelu rumene pege. Te spremembe vodijo v zamegljen in nenatančen vid, v nekaterih primerih pa celo v hitro in hudo izgubo centralnega vida.

Vzroki nastanka degeneracije rumene pege so še vedno neznani, obstaja pa veliko zagovornikov teorije, da degeneracija rumene pege nastane zaradi poškodb, ki so posledica prostih radikalov. K razvoju bolezni naj bi prispevala tudi nezadostna oskrba makule s krvjo in kisikom. Zahodna medicina ne pozna zelo učinkovitega načina zdravljenja degeneracije rumene pege. V zgodnjih fazah bolezni so priporočeni redni pregledi oči, primerna prehrana, domače preverjanje vida in prehranski dodatki. Zdravljenje suhe oblike degeneracije rumene pege poteka z zdravili, ki jih pacienti redno jemljejo enkrat dnevno, do konca življenja. Napredovanje bolezni se pri osebah z vlažno obliko degeneracijo rumene pege skuša zaustaviti z biološkimi zdravili, ki se v oko aplicirajo z injekcijo na približno vsake štiri tedne. Naraven pristop zdravljenja degeneracije rumene pege prav tako ne dela čudežev, osredotočeno pa je na podporo očesom v boju s prostimi radikali in na izboljšanje cirkulacije.

Običajni dejavniki tveganja za degeneracijo rumene pege vključujejo kajenje, arteriosklerozo, staranje, dednost, dolgotrajno izpostavljenost soncu, visok krvni tlak, povišan holesterol, pomanjkanje hranilnih snovi, sladkorno bolezen, poškodbo glave in razne infekcije. Raziskave, ki so bile izvedene v zadnjih letih so dokazale, da je način prehranjevanje zelo pomemben pri preprečevanju bolezni. Prehrana, ki vsebuje veliko holesterola in nasičenih maščob poveča tveganje za nastanek bolezni. Prehrana z veliko zelenjave, sadja in ribami pa deluje kot zaščita pred boleznijo. Karotenoidi, ki jih najdemo v močno obarvanem sadju in zelenjavi delujejo kot močni antioksidanti, ki makulo varujejo pred poškodbami, ki nastanejo zaradi izpostavljenosti soncu. Celostni pristop zdravljenja degeneracije rumene pege se osredotoči tudi na pogosto neučinkovito prebavo ter slabo absorpcijo oseb z degeneracijo rumene pege. Pozornost se posveti tudi težkim kovinam, ki so pogosto nakopičene v telesu prizadetih oseb in ki povečujejo škodo, ki jo povzročajo prosti radikali. Velik poudarek pa holistična medicina polaga tudi na prehranska dopolnila, predvsem na minerale in karotenoide, ki so izkazali določeno stopnjo učinkovitosti pri preprečevanju in zdravljenju makularne degeneracije.

Če pri sebi opazite simptome, ki vas spominjajo na degeneracijo rumene pege vam svetujemo, da se ne poskusite diagnosticirati sami, temveč poiščite zdravniško pomoč. Lahko imate kakšno drugo bolezen oči, v primeru degeneracije rumene pege pa mora zdravnik ugotoviti za katero vrsto degeneracije gre. Degeneracija rumene pege je na očesu vidna mnogo preden se pojavijo prvi simptomi okvare, zato so redni okulistični pregledi zelo pomembni. Pregledi so toliko bolj obvezni za osebe, stare nad 55 let.

Znaki in Simptomi

Na začetku degeneracija rumene pege ne povzroča nobenih težav. S časom postane otežkočeno branje brez dodatne luči. Predmeti, ki jih posameznik gleda so zamegljeni, nepravilnih oblik, velikosti in barv. Pojavi se tudi občutek, da predmeti poskočijo, ko vid osredotočite direktno vanje. Pojavijo se težave z branjem in vožnjo avtomobila, nespodobnost videnja podrobnosti ter temna ali slepeča pika v centralnem vidu. Težave so toliko večje, ko se oseba skuša osredotočiti na določen predmet.

Vzroki

Glavni vzroki degeneracije rumene pege so:

▪ staranje

▪ kajenje

▪ prehrana, ki ne vsebuje dovolj antioksidantov

▪ arterioskleroza

▪ visok krvni tlak

▪ izpostavljenost ultravijolični svetlobi

▪ strupi iz okolja, predvsem težke kovine

▪ slaba prebava in okrnjen proces razstrupljanja

▪ prehranske pomanjkljivosti

Prehrana in življenjski slog

V primeru, da imate  arteriosklerozo ali visok krvni tlak se držite prehranskih priporočil, ki vam jih je za ti zdravstveni težavi posredoval osebni zdravnik. Sprostitev blokade pri cirkulaciji krvi ali zmanjšanje pritiska v arterijah bo pripomoglo k dobrem oskrbovanju oči s krvjo in kisikom.

Osebam z degeneracijo rumene pege se pri prehranjevanju priporoča predvsem uživaje vlaknin, ki bodo telesu pomagale pri izločanju toksinov. Priporočljive so polnozrnate žitarice ter stročnice. Pri izločanju toksinov bo pomagalo tudi pitje dovoljšne količine vode, ki bo poskrbela tudi za to, da bodo tkiva v očeh ostala prožna. Na vsaki dve uri spijte kozarec vode. Za zdravje vaših oči so pomembni karotenoidi, ki pomagajo nevtralizirati negativne učinke prostih radikalov. Veliko karotenoidov vsebuje sadje in zelenjava, predvsem zelenolistna zelenjava, špinača, navadni in brstični ohrovt, paprika, buča, korenje, paradižnik, zelena, pomaranče, rdeče grozdje, mango ter melone. Vitamin C in bioflavonoidi so zelo močni v skupni borbi s prostimi radikali. Krepijo tudi kapilare (drobne žilice v očesu) ter druga očesna tkiva. Z bioflavonoidi so bogate jagode, češnje, paradižnik ter slive; za vnos vitamina C pa poskrbite z uživanjem agrumov.

Zelo pomembno je, da se izogibate uživanju živil, ki vsebujejo veliko prostih radikalov. To so maščobe, ki so nasičene, hidrogenirane ali delno hidrogenirane. Poleg maščob se izogibajte tudi sladkorju, kofeinu, alkoholu ter mesu z žara in dimljenim mesninam.

Pomagati si lahko poskušate tudi s tridnevnim postom, pri katerem pijete sveže stisnjene sokove iz sadja in zelenjave. Takšen post lahko izvedete približno enkrat na vsakih 6 tednov. Post bo spodbudil izločanje toksinov, izboljšala pa se bo tudi cirkulacija krvi po celem telesu, vključno z očmi. Na ta način boste oči preskrbeli s hranilnimi snovmi. Sokove lahko pripravljate iz poljubne vrste sadja in zelenjave, poudarek pa naj bo na zgoraj izpostavljenih živilih.

Ostali napotki za osebe z degeneracijo rumene pege so:

▪ V primeru, da kadite prenehajte, saj kajenje vaše oči izpostavljava škodljivim prostim radikalom. Izogibajte se tudi stikom z ljudmi, ki kadijo.

▪ Redna in zmerna vadba bo poskrbela za boljšo cirkulacijo, kar bo vaše oči preskrbelo s krvjo in hranilnimi snovmi.

▪ Svoje oči zaščitite pred močno sončno svetlobo z nošenjem sončnih očal.

Prehranski dodatki, ki se priporočajo pri degeneraciji rumene pege:

Vitamini in minerali

Cink

Cink je antioksidant ter mineral, ki je izjemno pomemben za zdravje oči. V več raziskavah se je izkazal kot dodatek, ki pomaga blažiti degeneracijo rumene pege.

 

Multivitaminski dodatek

Multivitaminski dodatek vas bo oskrbel z antioksidanti in drugimi hranili, ki so pomembna za zdrave oči. Pri odmerjanju sledite navodilom za uporabo na izbranem izdelku.

 

Vitamin E

Vitamin E je močan antioksidant. Pripomore k zdravju oči, nekoliko pa naj bi izboljšal tudi vid oseb z degeneracijo rumene pege.

 

Zelišča

Borovnice

Borovnice so izjemno bogate z bioflavonoidi – antioksidanti, ki ščitijo oko pred poškodbami oksidativnega stresa. Krepijo tudi kapilare ter vezivno tkivo očesa. Poleg rednega uživanja borovnic si pomagajte z uživanjem kapsul z ekstraktom borovnic.

Ginko biloba

Ginko biloba je zdravilna rastlina, ki izboljšuje cirkulacijo, obenem pa je tudi močan antioksidant. Priporočljivo je uživanje ekstrakta te rastline predvsem v začetni fazi degeneracije rumene pege.

Drugi dodatki

Lutein spada v skupino karotenoidov in je antioksidant. Zmanjševal naj bi tveganje za pojav očesnih bolezni, na primer sive mrene in degeneracije rumene pege.

 

 

Ribje olje

Ribje olje se je v več študijah izkazalo kot varovalni dejavnik pred razvojem degeneracije rumene pege. Vsak dan zjutraj, na tešče zaužijte dve žlici ribjega olja.

 

Zeaksantin

Tudi zeaksantin je antioksidant iz skupine karotenoidov. Zeaksantin najdemo v makuli in očesni leči. Skupaj z luteinom je ključnega pomena za vid. Preprečuje tudi poškodbe oči, ki nastanejo zaradi škodljivih učinkov prostih radikalov.

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil:

Borovničev ekstrakt: vzemite 240 – 600 mg odmerek

Cink:  vzemite 45 mg odmerek cinka dnevno v kombinaciji z 2 mg bakra

Ginko biloba: vzemite 120 mg odmerek dvakrat dnevno

Lutein: vzemite 15 mg odmerek dodatka z obrokom

Vitamin E: vzemite 400 IU dnevno

Zeaksantin: vzemite 3 mg odmerek dodatka z obrokom

Viri:

Balch, F., James, Strengler, M. (2004), Prescription for Natural Cures. Balch Enterprises, LLC, and Stenglervision

http://www.oftamed.si/okulistika/bolezni-oci/okvara-rumene-pege

http://www.okc-pfeifer.si/ocesni-problemi/makula/degeneracija-makule/

IZPADANJE LAS

Večini izmed nas dnevno izpade od 50 – 100 las, kar predstavlja del postopka obnavljanja telesa. V povprečju na mesec las zraste od 1,2 do 1,5 cm. Lasje v poletnih mesecih zaradi toplejših temperatur in večjega trenja rastejo hitreje, v zimskih mesecih pa se zaradi mraza rast las upočasni.      Večje in hitrejše izpadanje las se pri obeh spolih začne po starosti 50 let. Odrasel človek ima v povprečju 5 milijonov dlak, pri čemer 100,000 – 150,000 izrastkov predstavljajo lasje, ki pokrivajo lasišče. Lasje se ves čas obnavljajo, zato ni nič zaskrbljujočega, če ob česanju ali umivanju las opazimo nekoliko več izpadlih las. Izpadanje las je lahko težava le, če vodi do opaznega redčenja las ali v plešavost, pa tudi v tem primeru gre pogosto le za normalen del procesa življenja.

Znaki in Simptomi

Ločimo moško in žensko plešavost. Značilnost moške plešavosti je, da se površina, ki je pokrita z lasmi manjša. Poviša se čelo, pa tudi pri straneh od ušes navzgor lasje pogosto prenehajo rasti. Do starosti štirideset let, je večina belih moških opazno plešasta. Za žensko izpadanje las je značilno splošno tanjšanje las po vsem lasišču ter zmerna izguba las na temenu. Pojavi se med tridesetim in štiridesetim letom starosti in postane bolj očitna med in po menopavzi.

Vzroki

Najpogostejše vzroke za izpadanje las predstavlja genetika, starost in hormoni ter hormonsko neravnovesje. Približno 50% otrok, ki ima enega starša s povečano izgubo las bo podedovalo dominanten gen, ki je vzrok za pojav plešavosti. Poleg starosti in genetike je glavni razlog za prekomerno izpadanje las čezmernost ali prekomerna aktivnost moškega spolnega hormona, ki se mu reče dihidrotestosteron in se nahaja v lasnem mešičku. Testosteron se pod vplivom encima, ki se nahaja na površino lasnih mešičkov pretvori v dihidrotestosteron. Ta se veže na lasni mešiček in povzroči tanjšanje las, manjšanje lasnega mešička, obenem pa tudi skrajša rastno fazo las. Nekateri mešički pod vplivom dihidrotestosterona propadejo, večina mešičkov pa se le skrči, to pa vodi v proizvodnjo šibkejših in tanjših las do takšne točke, da izjemno hitro izpadejo zaradi vsakodnevnih zunanjih dražljajev. Do razlik med moškimi in ženskami v izpadanju las prihaja, ker je količina hormona testosterona pri moških in ženskah zelo različna. Moški ga imajo napram ženskam zelo veliko. Razlike v izgubi las med moškimi in ženskami predstavlja tudi dovzetnost lasnih mešičkov za hormon dihidrotestosteron. Ženski spolni hormoni (estrogeni in progesteroni) na lasne mešičke delujejo zaščitno. Ščitijo jih pred propadom in pred nastankom moške plešavosti. Ker imajo ženske mnogo večjo količino estrogenov in progesteronov, je plešavosti pri ženskah manj.

Prekomerno izpadanje las povzroča še nekaj drugih fizioloških dejavnikov. Ena izmed raziskav je pokazala, da k izpadanju las vodi prekomerno izločanje loja na lasišču. Prekomerni loj in razširjene žleze lojnice povišajo raven encima, ki vodi k nastanku dihidrotestosterona. Poleg tega se zaradi povečane količine loja zamašijo pore, zaradi česar nastane podhranjenost korena las. Premajhna preskrba s krvjo v lasišču torej povzroča izpadanje las.

Poleg fizičnih razlogov za prekomerno izpadanje las je mogoče, da lasje izpadajo zaradi stresa. Značilno za to vrsto izpadanja je, da se lasje po koncu stresnih dejavnikov obnovijo.

 Lasje lahko prekomerno izpadajo tudi zaradi drugih, primarnih bolezenskih stanj. Najpogostejše bolezni, ki vodijo v plešavost so psoriaza, bolezni ščitnice ter rak in posledično kemoterapija. Izpadanje las lahko povzroči tudi podhranjenost, prekomerni nivo težkih kovin v telesu in pomanjkanje raznih vitaminov in mineralov. Pri ženskah je najpogostejši vzrok za pretirano izpadanje las pomanjkanje železa ali feritina (zalog železa). Krvne preiskave zato predstavljajo pomembno diagnostično orodje, ko gre za določitev vzroka prekomernega izpadanja las.

Dieta in življenjski slog

Nekakovostno prehranjevanje je lahko vzrok za izpadanje las ali pa za poslabšanje že tako prekomernega izpadanja las. Najboljši nasvet za osebe, ki jim prekomerno izpadajo lasje je, da se prehranjuje raznoliko in uravnoteženo. Obroki naj vključujejo veliko polnozrnatih živil, zelenjave in kakovostnih beljakovin, ki jih vsebujejo ribe, fižol, oreščki in pusta perutnina. Biotin je snov, ki spodbuja rast las, krepi lase ter v nekaterih primerih celo zaustavi prekomerno izpadanje las. Najboljši naravni vir biotina so oreščki, rjav riž, pivski kvas in oves. Poleg biotina so ta živila bogata tudi z vitamini B, ki spodbujajo rast las. Priporočljivo je, da vsak dan zaužijete žlico melase in veliko zelenolistne zelenjave ter por, indijske oreščke, jagode, suho sadje in fige. Človeško telo za dobro vsrkavanje železa potrebuje vitamin C, najbolj bogata živila z vitaminom C pa so citrusi, zaradi česar naj bodo pogosteje na vašem jedilniku. Vitamin E ohranja lasišče v dobrem stanju, v telo pa ga dobimo z oreščki, avokadom, semeni in z olivnim oljem. Prav tako so za zdrave lase odločilne esencialne maščobne kisline. Največ jih najdemo v lanenih semenih, ribah in orehih. Poskrbite, da se boste izogibali hrani, ki izčrpavajo zaloge hranil iz telesa. To so rafinirana olja in maščobe, izdelki iz prečiščene moke in sladkor ter ostala predelana živila.

Prehranski dodatki, ki pomagajo pri izpadanju las:

Ne glede na to ali imate začasne ali trajne težave z izpadanjem las obstaja veliko sredstev, ki pomagajo pri obnovi lasišča. Zdravilo za samo plešavost ne obstaja, z raznimi dodatki pa je mogoče doseči vidne spremembe.

Vitamini, minerali in antioksidanti

B kompleks

Vitamini B kompleksa nam pomagajo pri spopadanju s stresom in pripomorejo k zdravim lasem.

 

Biotin

Biotin je izjemno pomemben za zdravo lasišče in za rast las. Poleg biotina, ki ga dobite v različnih živilih posezite tudi po biotinu v obliki prehranskih dodatkov.

 

Cink

Cink je mineral, ki je potreben za rast las. Za boljšo učinkovitost ga jemljite skupaj z bakrom.

 

Drugi dodatki

MSM

MSM ali metil sulfonil metan je organska oblika žvepla, ki na naše zdravje vpliva na številne pozitivne načine. Spodbuja rast las ter krepi obstoječe lase.

 

Esencialne maščobne kisline

Najboljše je, da poiščete izdelek, ki vsebuje tako omega – 3 kot omega – 6 maščobne kisline. Dnevno zaužijte 400 mg ribjega olja ali olja lanenega semena.

 

Zelišča

Rožmarinovo olje

Rožmarinovo olje izboljšuje cirkulacijo lasišča. Vsakič, ko si umivate lase med šampon zamešajte 3 – 5 kapljic rožmarinovega olja.

 

Priporočljivi odmerki prehranskih dopolnil:

B kompleks: dvakrat dnevno vzemite 50 mg kapsulo vitaminov B kompleksa

Biotin: 2000 – 3000 mcg / dan

Cink: vzemite 30 mg cinka na dan, skupaj z 3 mg bakra

MSM: vzemite 3000 mg MSM-ja v prahu na dan. Prah zmešajte z mlačno vodo, za boljši učinek pa vodi dodajte limonin sok in mešanico popijte na tešče.

 

Viri:

Balch, F., James, Strengler, M. (2004), Prescription for Natural Cures. Balch Enterprises, LLC, and Stenglervision