Parasimpatično in simpatično živčevje

V tem članku bom poskušal na kratko predstaviti avtonomni živčni sistem. Z osnovnim razumevanjem delovanja avtonomnega živčnega sistema lahko bolje razumemo, kako vadba kot je QiGong, TaiChi ali Meditacija vpliva nanj in kako nam tovrstna vadba lahko pomaga reprogramirati um.

Funkcija avtonomnega živčnega sistema 

Avtonomni živčni sistem kontrolira neprostovoljne funkcije telesa in večji del deluje pod nivojem zavesti. V tem pogledu se razlikuje od somatskega (hotni) živčnega sistema, ki kontrolira prostovoljne funkcije telesa. Je torej zavesten in zato lahko nanj zlahka vplivamo. Deli telesa, na katere vpliva avtonomni živčni sistem, so srčne mišice, gladke mišice in žlezna tkiva. Gladke mišice avtonomnega živčnega sistema vključujejo pljuča, jetra, tanko in debelo črevo, reproduktivne organe, itd.. Žlezna tkiva vsebujejo dve vrsti žlez; endokrine – nadledvične žleze, ščitnica, hipofiza in pa eksokrine žleze, ki jih delimo še na merokrine žleze (npr. trebušna slinavka), apokrine žleze (znojnice, dišavnice) , holokrine žleze (npr. lojnice).

Dve razdelitvi avtonomnega živčnega sistema

Avtonomni živčni sistem lahko razdelimo na dva dela: simpatični živčni sistem in parasimpatični živčni sistem. Simpatični živčni sistem je sistem za kratkoročno preživetje. Kakršenkoli signal nevarnosti , ki vzdraži telo in ga pripravi za akcijo, pa naj bo ta signal resničen ali namišljen, aktivira simpatično živčevje. Poleg tega signalizira prebavnemu in izločevalnemu sistemu, senzitivnosti za bolečino in drugim sistemom, ki niso potrebni za samoobrambo, da se počasi izklopijo. Učinki simpatičnega živčevja so takojšnji, delujejo na celo telo in delujejo dolgo časa.

V kontrastu pa je parasimpatični živčni sistem sistem za dolgoročno preživetje. Spodbuja počitek in regeneracijo. Parasimpatično živčevje vpliva na: slinjenje, solzenje, uriniranje, iztrebljanje, prebavo. Poleg tega ta sistem preusmeri pretok krvi nazaj v center telesa. Parasimpatično živčevje karakteristično začne delovati počasneje kot simpatično živčevje, njegovi učinki pa ne delujejo tako intenzivno. V tem sistemu dvojnega oživčenja dobi večina organov živčne impulze tako iz simpatičnega kot parasimpatičnega živčnega sistema. Medtem ko sta ta dva živčna sistema aktivirana pod različnimi okoliščinami, pa sta oba ključnega pomena za naše preživetje in dobro počutje.

Stresni odziv

Stresni odziv, ki ga karakterizira simpatična aktivacija, se izvrši v treh korakih: prvotni odziv, beg ali boj, mobilizacija telesa za takojšnjo akcijo. Ko stres izzove odziv beg ali boj, hipotalamus in hipofiza pošljeta živčne impulze iz možganov do simpatične razdelitve avtonomnega živčnega sistema. Ti impulzi preusmerijo energijo do mišic in organov, ki so potrebni za takojšnje preživetje v nevarnosti in stran od tistih, ki niso potrebni za takojšnje preživetje. Na primer, prebavni, reproduktivni sitem in sečila postanejo prizadeta ali pa se poponoma izklopijo.

Drugi korak je reakcija odpora, ki ga sprožijo hormoni hipotalamusa, ki spodbujajo sprostitev kortizola, rastnega hormona in hormona ščitnice. Ta poveča energijo in pomaga telesu, da hitreje popravi poškodovane celice in zmanjšuje otekline. Hormoni omogočajo telesu nadaljnji, ko začetni odziv že popusti.

Večino časa sta ta dva koraka že dovolj, da pride telo preko stresne situacije. Vendar včasih to ni dovolj in telo gre v stanje popolne izčrpanosti, v katerem še naprej proizvaja velike količine stresnih hormonov. Daljša izpostavljenost tem hormonom, še posebej kortizolu, ima lahko uničujoče posledice.

V našem vsakdanu srečujemo mnogo internih in eksternih stresorjev in če nam ne uspe sprostiti našega odziva na stres s pomočjo fizične aktivnosti, kot so to naredili naši predniki, lahko zapademo v kroničen stres. Ohranjanje visokega nivoja kortizola v krvi uničuje zdrave mišice, kosti, celice in slabša imunski sistem, slabi prebavo, in zmanjša endokrine funkcije. Destruktivni učinki kroničnega stresa povečujejo možnost za nastanek kroničnih obolenj in prezgodnjo smrt.

Medtem ko je odziv na stres zelo uporaben mehanizem za preživetje, pa je prav tako uničujoč, če je aktiven, ko ne gre za preživetje ali, ko je kronično aktiven. Zato je izredno pomembno, da aktiviramo simpatično živčevje, ko obstaja prava nevarnost ali pa ga potrebujemo za fizično aktivnost, kjer ga lahko tudi sprostimo s primerno aktivnostjo.

S pogojevanjem in repetitivno prakso smo se naučili sprožiti stresne odzive v neprimernih situacijah. Zakaj ne bi uporabili istih tehnik pogojevanja in prakse, da obrnemo to vedenje.

Ali vadba TaiChi, QiGong in Meditacija lahko spremeni naš avtomatični živčni sistem? 

Splošno znano je, da večina situacij, ki aktivirajo odziv beg ali boj, ni smrtno nevarnih. Ko je izvor stresa psihološki in ne fizična ogroženost, je to priložnost za spremembo običajnega vzorca, ki sproži simpatičen živčni sistem. Še posebno metode QiGong-a in meditacije ponujajo možnosti zmanjšanja neprimerne aktivacije simpatičnega živčnega sistema.

Pomirjujoči efekti teh vadb so splošno znani, preučeni in dokumentirani. Učinki omogočajo veliko ugodnosti vsem praktikantom teh veščin, jim omogočajo »odmor« od stresa, poleg tega pa v telesu ustvarjajo pozitivne fiziološke spremembe (kar vključuje tudi živčni sistem). Na primer globoko trebušno dihanje aktivira parasimpatično živčevje , morda tudi zato, ker premikanje trebušne prepone stimulira kranialni živec. Ob teh vadbah se lahko izredno sprostimo, kar omogoča dobrodošel oddih od stresa.

Kljub dragocenosti omenjenih tehnik, nas lahko te umirijo samo začasno. Če ne odpravimo vzorcev in vzrokov v naši psihi, bomo še naprej sprožali odziv beg ali boj ob neprimernih situacijah. Ti vzorci pogosto ležijo zelo globoko v podzavesti. Če se ne odločimo za spremembo, je tudi ne bomo dosegli. V QiGong-u, Meditaciji ali TaiChi-ju se preko repeticije učimo aktivirati parasimpatično živčevje. S pomočjo meditacije in centriranja lahko pridemo globlje v našo podzavest, kjer imamo možnost opazovati, spremeniti in se soočiti z negativnimi vzorci, ki sicer krojijo naš vsakdan. Ta proces ni nikoli hiter, a je lahko izredno globok in lahko s spremembo negativnih vzorcev v notranjosti popolnoma spremeni življenje in svet okoli.

Meditacija in spremembe v možganih 

Richard J. Davidson Phd, direktor »Laboratory for Affective Neuroscience« na univerzi Wisconsin je opravil naključno kontrolno študijo, da bi odkril učinke osem-tedenskega treninga meditacije čuječnosti na možgane.

Električna aktivnost je bila izmerjena v skupini 25-ih udeležencev, pred osem-tedenskim treningom, ob koncu treninga in štiri mesece po zaključitvi treninga. Kontrolna skupina, 16 ne-meditatorjev je bila prav tako testirana. Študija je po osmih tednih treninga pri udeležencih, ki so prakticirali meditacijo, v primerjavi s kontrolno skupino, pokazala znatno povečanje električne aktivnosti v levem frontalnem delu možganov. Levi frontalni del korteksa je povezan s pozitivnimi občutki kot so sreča, veselje, sočutje in zmanjšanje anksioznosti. Po 16-ih tednih je sprememba možganske aktivnosti ostala.

Študija poroča tudi o znatnem zmanjšanju subjektivnega občutka anksioznosti med praktikanti meditacije in to stanje je vztrajalo tudi štiri mesec po končanju treninga. Nobene spremembe glede anksioznosti ni poročala kontrolna skupina. Rezultati (povečanje pozitivnih občutkov in zmanjšanje negativnih občutkov) bi se verjetno navezovali tudi na pogostost aktivacije simpatičnega živčevja, stresnega odziva. Ta študija je lep primer, kako lahko vadba kot je meditacija, ustvari pozitivne spremembe.