Dedovanje spominov

Najnovejše raziskave kažejo, da se lahko nevropsihiatrične motnje kot so fobije, anksioznost in depresije dedujejo preko genov. Dedovanje pa ni samo negativno, deduje se lahko tudi srečo.  

Nova raziskave iz Emory Univerze šole za medicino v Atlanti je pokazala, da se lahko nekatere informacije biološko dedujejo preko kemičnih sprememb, ki se pojavijo v DNK. Med poizkusi so ugotovili, da lahko miši  prenašajo informacijo o travmatični izkušnji preko generacij – v tej raziskavi so mišim vcepili strah pred vonjem češnje. Strah pred vonjem češnje so dedovale tudi naslednje generacije.

Dr. Brian Dias z oddelka za psihiatrijo na Emory Univerzi  je dejal: »Naši rezultati nam omogočajo, da razumemo, kako lahko izkušnja starša, še pred spočetjem otroka, izrazito vpliva na strukturo in funkcije v živčnem sistemu naslednjih generacij.«

To morda tudi razloži, zakaj se v nekaterih družinah nevropsihiatrične motnje kot so fobije, anksioznost in depresije pogosteje pojavijo kot pri družinah, kjer v sorodstveni zgodovini teh motenj ni bilo.

Torej se izkušnje nekako prenesejo iz možganov v genom, kar jim omogoča, da se prenesejo na poznejše generacije. To bi lahko poimenovali tudi biološka karma.

Raziskovalci si prizadevajo, da bi odkrili in razumeli, kako do prenosa informacij pravzaprav pride, kako se informacija shrani v DNK.

Profesor Marcus Pembrey, pediatrični genetik na Univerzi College v Londonu, je dejal, da raziskave dajejo ” prepričljive dokaze ” za biološki prenos spomina.

To obravnava prirojeni strah, ki je zelo relevanten pri zdravljenju fobij, anksioznosti in post-travmatskega stresa. Skrajni čas je, da raziskovalci vzamejo transgeneracijske odzive resno.

Profesor Wolf Reik, vodja epigenetike na Babraham inštitutu v Cambridgeu pravi, da bo potrebno še kar nekaj raziskav, preden bodo te rezultate lahko uporabili na ljudeh. Pravi: »Ti rezultati so spodbudni, ker prikazujejo, da transgeneracijsko  dedovanje zares obstaja in je posredovano z epigenetiki, vendar bo potrebno bolj podrobno raziskati mehanizme na živalih, preden se bodo ti rezultati lahko aplicirali na ljudi.

Ti rezultati postavljajo ogrodje za razumevanje, kako so lahko informacije v okolju transgeneracijsko podedovane na vedenjski, nevroanatomski in na epigenetski ravni.

Že zdaj je jasno, da se spomini lahko tudi genetsko dedujejo. Raziskave so se sicer osredotočale na dedovanje negativnih travmatičnih izkušenj, ker je verjetno to tudi lažje beležiti in meriti. Vendar pa je verjetno, da se prenašajo tudi informacije in spomini bolj pozitivne narave. V enem od prejšnjih člankov sem pisal, kako lahko meditacija privede do epigenetskih sprememb v genomu. Te raziskave so pokazale spremenjene stopnje mehanizmov v genih, ki urejajo vnetne funkcije v telesu, kar je bilo v korelaciji povezano tudi s hitrejšo regeneracijo v stresnih situacijah. Torej, če se lahko deduje negativne atribute, se po vsej verjetnosti lahko tudi pozitivne. Iz tega lahko zaključimo, da meditacija ne vpliva pozitivno samo na vaše počutje in vaše gene, ampak se bodo ti pozitivni učinki po vsej verjetnosti prenesli na vaše otroke. V razmislek: verjetno ni vseeno v kakšni telesni in mentalni formi smo, ko spočnemo otroka, saj kot se kaže po raziskavah, lahko predamo naprej gene z lepimi ali s slabimi spomini.

http://www.telegraph.co.uk/science/science-news/10486479/Phobias-may-be-memories-passed-down-in-genes-from-ancestors.html

Marko Preston