Skodelica riža
Nekoč, pred davnimi časi je v starodavni Kitajski živel modrec, ki so ga vsi poznali po njegovi zmožnosti reševanja težav. Nekega dne sta ga v upanju na nasvet obiskala dva moška. Oba sta bila mlada in vljudna in sta hotela drug drugega spustiti naprej. Po krajšem pogovoru sta ugotovila, da imata za modreca pravzaprav enako vprašanja, zaradi česar sta se dogovorila, da bosta pred modreca stopila skupaj.
Eden izmed njiju je pričel govoriti: “Učitelj, najina težava je zelo podobna. Oba sva nižja delavca in na delovnem mestu z nama zelo grdo ravnajo. Nihče naju ne spoštuje, stalno naju potiskajo sem ter tja. Nama lahko svetujete ali bi morala zapustiti delovno mesto?”
Modrec je zaprl oči ter dalj časa meditiral. Mladeniča sta ves ta čas potrpežljivo čakala, dokler ni modrec odprl oči. Odgovoril jima je s tremi besedami: “Samo skodelica riža.”
Mladeniča sta se mu zahvalila za odgovor ter krenila na pot. Med hojo proti mestu sta razmišljala o odgovoru, ki jima ga je namenim modrec. Čez nekaj časa je eden izmed njiju pretrgal tišino: “To je bilo zanimivo. Kaj meniš, da je modrec mislil?”
Drugi mladenič je bil povsem zamišljen. Rekel je: “Mislim, da je precej očitno, da skodelica riža predstavlja najine dnevne obroke.”
Prvi mladenič mu je odgovoril: “Strinjam se. Menim, da nama je modrec želel povedati, da delo ni nič drugega kot sredstvo za preživetje. Če dobro premislim, naše delo ni pravzaprav nič drugega kot so naši dnevni obroki.”
Po tem pogovoru sta se poti mladeničev ločili. Eden izmed mladeničev je še naprej delal na istem delovnem mestu, drugi pa je takoj po srečanju z modrecem dal odpoved. Odšel je domov na podeželje in se posvetil kmetovanju.
Čez nekaj let je mladenič, ki je pričel z delom na kmetiji, postal precej uspešen. Uporabil je svoja znanja iz prejšnje službe ter pričel uvažati zelo kvalitetna semena. Njegovo sadje in zelenjava je bilo najlepše daleč naokoli. Dobro je zaslužil in postal je ugleden strokovnjak za pridelke.
Tudi mladenič, ki je ostal v svoji prejšnji službi je napredoval. Postal je skoraj popolnoma nov človek. Prevzemal je zahtevne naloge in dokazal, da se odlično izkaže pri obvladovanju nesreč in težav. Pri delu je hitro napredoval in postal menedžer.
Nekega dne sta se ta dva moška, nekoč mladeniča, po naključju srečala. Po kratkem pogovoru sta kmalu ugotovila, da sta na podlagi istega odgovora modreca izbrala dve povsem različni življenjski poti. Oba sta bila premožna in srečna, toda katera je bila zares tista prava pot?
Menedžer je rekel: “Kako nenavadno. Modrec nama je odgovoril enako, oba sva slišala enake besede. Zakaj si prenehal z delom v prejšnji službi?”
Kmet je odgovoril: “Ali ni očitno? Modrečeve besede sem takoj razumel. Služba ni bila nič drugega kot sredstvo za preživetje, ki mi priskrbi obroke. Zakaj bi se torej silil ostati v slabih razmerah samo za skodelico riža? Odpoved se mi je zdela najbolj prava odločitev. Zakaj si ti ostal?”
Menedžer se je zasmejal: “Tudi jaz mislim, da je to jasno. Služba ni nič drugega kot le skodelica riža, ki ni vredna obremenjevanja. Takoj, ko sem to doumel, sem spoznal, da se zaradi službe ni vredno obremenjevati. Slabega ravnanja v službi nisem več jemal osebno, torej sem ostal. Ni to to, o čemer je govoril modrec?”
Kmet je zmedeno zmajal z glavo: “Zdaj sem popolnoma zmeden. Ali je modrec mislil, da je prava pot moja ali tvoja? Obiščiva ga še enkrat in pridiva stvari do dna.”
Moška sta šla ponovno do modreca in pojasnila svojo dilemo. Povedala sta mu, da si zelo želita izvedeti pravi pomen nasveta izpred let. Poprosila sta ga za razlago.
Modrec je ponovno zaprl oči in pričel meditirati, moška pa sta ponovno potrpežljivo čakala. Po krajšem času je modrec odprl oči in ponovno podal odgovor v nekaj kratkih besedah: “Samo razlika v misli.”
Obrazložitev zgodbe
Mnogim se zdi, da zgodba nima pravega konca. Modrec ni nikoli povedal katera pot je bila prava, zato je zgodba dvoumna. Kaj se iz nje sploh lahko naučino?
Prodoren bralec bo hitro ugotovil, da je dvoumnost bistvo zgodbe. Prvo sporočilo zgodbe je, da nič v našem življenju ni določeno. Mladeniča, ki sta iskala nasvet sta ubrala popolnoma drugačni življenjski poti (ostati v službi, dati odpoved), oba pa sta dosegla enake rezultate (bogastvo, srečo). Podobno je tudi v našem življenu. Vsak ima svojo pot, ki ji sledi in čeprav je naša pot različna od poti drugih, ki jih srečujemo, nas prav tako vodi do enakega cilja – duhovne prebujenosti. Dao stanje duha je kot tok potoka, ki teče navzdol po pokrajini. Tok je odvisen od pokrajine in zaradi razmer v pokrajini lahko tudi spremeni smer. Ne glede na to kako in kje potok teče, pa se bo na koncu iztekel v ocean. To je bistvo poti, bistvo poti Dao. Ne obstaja le ena sama pot, ki bi vodila do božanstva. Ni važno katero pot izberete, saj vse poti vodijo v enako smer.
Drugo, bolj pomembno sporočilo zgodbe pa so besede, ki jih je izrekel modrec: ena majhna razlika v razmišljanju lahko povzroči veliko spremembo v našem življenju. Oba moška v zgodbi sta sprejela pravo odločitev, vendar sta imela tudi srečo. To ne pomeni, da so vse poti enako pravilne. Tako kot obstaja nešteto poti, ki vodijo v pravo smer; obstaja tudi nešteto poti, po katerih lahko skrenemo. Samo ena sama majhna odločitev, na primer ali se na križišču obrnemo v levo ali v desno stran, lahko pomeni razliko med varnim prihodom na cilj ali brezupno izgubljenostjo.
Dao ni prisoten le v univerzumu, temveč se kaže tudi v majhnih in navidez nepomembnih rečeh. V zgodbi to ponazarja sporočilo modreca, ki opozori na pomembnost ene same misli, ki lahko popolnoma spremeni potek življenja. Morda se nam nekaj sploh ne zdi pomembno, v resnici pa lahko še tako majhna reč spremeni svet in naše življenje.
Dao
Kako naj vemo katere misli bodo odločale o naši prihodnosti in katere ne? Sledilci poti (Dao) ne ločijo misli na tak način. Vsako svojo misel in dejanje razumejo kot vredne pozornosti. Pri vsakem dejanju v svojem življenju si prizadevajo za čuječnost, tako da so ves čas v stiku sami s seboj in s potjo (z Daom).
Ena sama misel, vzgib ali odločitev ima moč, da vse spremeni. Vsaka misel, vzgib in dejanje šteje!