Sladkorna bolezen

Sladkorna bolezen je skupek več presnovnih bolezni, ki vodijo do povišanega krvnega sladkorja. Vzroki nastanka so lahko različni, v osnovi pa gre za motnjo na nivoju izločanja ali delovanja hormona, imenovanega inzulin. Krvni sladkor, ki ga pogosto poimenujemo kar glukoza, je pri sladkorni bolezni torej povišan nad mejne vrednosti normalnega krvnega sladkorja. Te so določene glede na veliko populacijo oseb brez sladkorne bolezni in veljajo kot merilo za določanje normalnega presnovnega stanja telesa. Preden se bolezen izrazi, obstajajo predbolezenske stopnje oziroma znaki, da presnova ne deluje tako, kot bi morala. Te so na primer mejne vrednosti glukoze, ko se glukoza v krvi ne dvigne na nivo vrednosti, ki so značilne za bolezen. Mejne vrednosti so tiste, ki so še v okviru vrednosti zdrave osebe, vendar so v teh okvirih večkrat oziroma večinoma blizu zgornje meje. To pomeni, da lahko kljub neizraženim simptomom, zdravnik na bolezen posumi že preden se ta izrazi. Poznamo dva tipa sladkorne bolezni, tip 1 in tip 2.

Znaki in simptomi

Simptomi bolezni so lahko zelo raznoliki, večinoma bolezen dolgo časa ne kaže nobenih simptomov, se pravi ljudje na začetku ne opazijo, da je prišlo do kakšne spremembe. Pri nekaterih osebah pa se simptomi pokažejo hitreje in so bolj izraženi. Oseba čuti izrazito žejo, večkrat kot sicer ima potrebo po odvajanju vode, izgublja telesno težo kljub normalnemu hranjenju. Pri merjenju krvnega sladkorja izmerimo povišane vrednosti le tega, vendar sama zvišana vrednost še ne potrjuje bolezni. Za dokončno postavitev diagnoze sladkorne bolezni mora imeti oseba dvakrat ob različnih dnevih glukozo povišano nad mejne vrednosti, prav tako se velikokrat izvaja tako imenovane glukozne tolerančne teste za določitev telesne presnove glukoze.

Vzroki

Že prej smo omenili, da so vzroki za nastanek bolezni lahko različni. Gre lahko za nezadostno izločanje inzulina, hormona, ki skrbi za porabo krvnega sladkorja in s tem nižanje krvnih vrednosti le tega. Vzrok je lahko tudi pomanjkljivo delovanje inzulina, kadar na celice telesa učinkuje manj, kot je to normalno. V tem primeru je izločanje nemoteno. Prav tako pa obstaja možnost, da gre za mešan vzrok, ko tako izločanje kot samo delovanje inzulina ni ustrezno.

Medtem, ko gre pri sladkorni bolezni tipa 2 za postopno upadanje delovanja celic trebušne slinavke, gre pri sladkorni bolezni tipa 1 za avtoimunsko vnetje, ki ima za posledico primanjkljaj inzulina. Vnetje namreč vpliva na trebušno slinavko, kjer v celicah beta, ki so odgovorne za proizvodnjo in izločanje inzulina, nastanejo nepopravljive okvare. Avtoimunsko vnetje poteka hitro in ponavadi so prizadete veliko mlajše osebe, to so otroci oziroma mladostniki. Inzulin si tako osebe s tipom diabetesa 1 morajo že od vsega začetka bolezni redno dodajati. Osebe s tipom diabetesa 2 imajo pogosto najprej stanje mejno povišanega sladkorja, ki ga imenujemo prediabetes, ki se šele sčasoma sprevrže v pravo obolenje. Diabetes tipa 2 se pojavlja večinoma pri starejših odraslih osebah.

Dieta

Ljudje potrebujemo življenjskemu načinu ustrezno količino energije dnevno. Za izračun osnovnih dnevnih potreb po energiji obstaja več različnih enačb, ki upoštevajo spol, starost, telesno težo, telesno višino in se dopolnjujejo glede na življenjski slog osebe. Življenjski slog je namreč različen od človeka do človeka, tako moramo upoštevati predvsem dnevno telesno aktivnost in delo, ki ga oseba opravlja. V kolikor gre za čezmerno telesno težo je potrebno izračunano dnevni energijski vnos sorazmerno zmanjšati, če želimo doseči znižanje telesne mase.

Pomembna je ne le količina zaužitih kalorij dnevno, temveč tudi razporeditev vnesene količine energije čez dan. Priporoča se, da zajtrk doprinese 25 odstotkov dnevne količine energije, dopoldanska malica 15, kosilo 30, popoldanska malica 10 in večerja 20 odstotkov. Prav tako pomembna je razporeditev hranil. Tako bi naj ogljikovi hidrati sestavljali 45 do 60 odstotkov dnevne prehrane, maščobe manj kot 35 odstotkov in beljakovine 15 do 20 odstotkov skupnega energijskega vnosa. Vnos beljakovin mora biti omejen pri osebah z ledvičnimi obolenji. Na 1000 kcal naj bi zaužili tudi vsaj 14g vlaknin (za sladkorne bolnike se priporoča vnos 20g vlaknin na 1000 kcal).

Hrana, ki pripomore k neurejenim nivojem krvnega sladkorja in zato ni priporočljiva

Nezaželene so nasičene maščobne kisline, ki naj bi jih zaužili manj kot 7 odstotkov dnevnega energijskega vnosa ter transnenasičene maščobne kisline. Izogibali naj bi se čaju, kavi in kakavu, saj imajo neželene učinke na prebavila. Prav tako naj bi se izogibali uživanju belega kruha, drugih izdelkov iz bele moke, krompirju in škrobnim živilom, sladkarijam, vloženemu sadju, sladkemu pecivu, rafiniranim kosmičem ter alkoholnim pijačam.

Beli kruh in izdelki iz bele moke

Imajo visok glikemični indeks, kar pomeni, da takoj po zaužitju dvignejo nivoje sladkorja v neustrezno visoko raven. Živila z visokim GI so povezana s povečanim tveganjem za kardiovaskularne bolezni in druga kronična obolenja.

Škrobna živila

Kuhana škrobna živila, kot je na primer krompir, naj ne bi sestavljala jedilnika sladkornega bolnika. Škrobna zrna, ki spadajo torej med ogljikove hidrate, se med kuhanjem sprostijo iz svojih celuloznih ovojnic in s tem v telesu dvigujejo nivoje sladkorja. Uživanje neprekuhanih škrobnih živil vodi do drugačne slike. Prebavila lahko namreč v tem primeru regulirajo vnos sladkorjev v telo.

Meso

Meso in mesni izdelki imajo toksični vpliv in zvišujejo glukozno intoleranco.

Alkohol

Lahko pripomore k neurejenosti nivojev krvnega sladkorja. Vsakodnevno oziroma redno pitje alkoholnih pijač je zato odsvetovano.

Hrana, ki pomaga pri urejanju krvnega sladkorja

Od ogljikovih hidratov uporabljamo živila z nizkim glikemičnim indeksom (GI). Glikemični indeks predstavlja merilo za določitev dviga glukoze v krvi po zaužitju določenih ogljikovih hidratov. Živila, ki imajo nizek glikemični indeks, predstavljajo manjše breme za organizem in s tem ne povišajo krvnega sladkorja toliko, kot živila z visokim glikemičnim indeksom. Od maščob so zaželene enkrat nenasičene maščobne kisline (oljčno, repično olje, oreščki) in omega 3 maščobne kisline (ribje olje itd.).

Lakto-vegetarijanska dieta

Priporoča se lakto-vegetarijanska dieta, z manj kalorij, manj maščob ter veliko svežega sadja, zelenjave in oreščkov. Ni potrebno omejevanje sadja, čeprav vsebuje kar nekaj sladkorja. Sadje ima v sebi sadni sladkor oziroma fruktozo, ki se presnavlja brez inzulina in zato ne poslabšuje sladkorne bolezni. Maščobe in olja je potrebno omejiti, saj nižajo toleranco na beljakovine in škrobna živila. Uživanje presnih živil je zelo priporočljivo, saj ta stimulirajo in povečajo proizvodnjo inzulina. Za zadosten vnos beljakovin se priporoča skuta, mlečni izdelki in oreščki.

Specifična živila

Obstajajo specifična živila, za katera se ve, da imajo pozitiven vpliv na urejanje krvnega sladkorja. Ta so: olive, soja, artičoke, mango, česen in čebula. Vsa izmed naštetih imajo tudi nizek glikemični indeks in vsebujejo veliko vlaknin.

Zelišča in začimbe

Prav tako je znanih nekaj zelišč in začimb, ki vplivajo na ureditev vrednosti krvnega sladkorja. Cimet, na primer, deluje kot substitut inzulina, kadar gre za diabetes tipa 2. Za učinek zadostuje že en gram cimeta dnevno. Prav tako so za nižanje sladkorja dokazano učinkoviti listi bazilike (ocimum sanctum), ti bi poleg tega naj vplivali tudi na povišanje izločanja inzulina pri tipu 2 sladkorne bolezni. Trdnih dokazov za ta učinek še ni na voljo.

Grenka melona

V zadnjem času se veliko govori o pozitivnem vplivu uživanja grenke melone pri sladkornem obolenju. Ta namreč vsebuje posebno sestavino, ki je podobna človeškemu inzulinu, imenovano charantin. Za učinek se priporoča zaužiti količino charantina, ki se nahaja v treh do štirih grenkih melonah. Prav zaradi težkega zagotavljanja zadostnih količin le tega, so na tržišču tudi kapsule, ki vsebujejo dnevno priporočeno dozo charantina.

Mangan

V mislih je dobro imeti, da je potrebno s prehrano tudi zadostiti potrebam telesa po manganu. Ta mikroelement, ki ga sicer ne omenjamo dovolj, je ključen v produkciji hormona inzulina. Vrednosti mangana se med živili razlikujejo, veliko ga najdemo v citrusih, ovojnicah oreščkov in žitaric ter v zelenih rastlinah, ki vsebujejo klorofil. Prav tako morajo osebe s sladkorno boleznijo biti pozorne na zadosten vnos cinka, vitaminov B-kompleksa in polinenasičenih maščobnih kislin. 

Drugi ukrepi, ki pomagajo pri sladkorni bolezni

Telesna dejavnost, ki mora biti prilagojena telesnim zmožnostim, je zelo pomembna. Telesna aktivnost zagotavlja mišicam energijo za njihovo delovanje in ureja vrednosti krvnega sladkorja. Po dalj časa trajajoči aktivnosti se poveča vstop glukoze v mišice, zaradi povečane občutljivosti mišičnih celic na inzulin. Redna telesna vadba zmanjšuje neodzivnost tkiv na inzulin, izboljša toleranco za glukozo, zmanjšuje telesno težo, zmanjšuje glukozo v krvi in ureja nivoje maščob v krvi. Za učinek izboljšanja presnove je potrebna redna vadba vsaj 3-krat na teden od 30 do 60 minut. Vmes naj ne bi bilo več kot 2 dni premora. Po opustitvi telesne vadbe se presnova kmalu vrne na moteno raven.

Žalovanje, pretirana skrb in anksioznost so čustva, ki lahko vplivajo na dvig krvnega sladkorja. Telesu namreč povzročajo stres, to pa se odzove z boj ali beg reakcijo. Priporočljivo je torej redno posvečanje dejavnostim, ki sproščajo telo in duha ter znižajo količino stresa, ki ga doživlja naše telo.

Viri

–  Košnik, M. et al. Interna medicina. Ljubljana. Littera picta. 2011.

– Berkoff, F., Schwarcz, J. Foods that Harm, Foods that Heal. The Best and Worst Choices to Treat Your Ailments Naturally. Readers Digest. 2013.

–  Dr. H. K. Bakhru. Diet cure for common ailments. 2011. Jaico publishing house.

–  Murray, M., Pizzorno, J., Pizzorno, L. The Encyclopedia of Healing Boooks. New York: Atria Books. 2005.

– Laura Shane-Mcwhorter. The American Diabetes Association: Guide to Herbs and Nutritional Supplements. 2009.