Dedovanje spominov

Najnovejše raziskave kažejo, da se lahko nevropsihiatrične motnje kot so fobije, anksioznost in depresije dedujejo preko genov. Dedovanje pa ni samo negativno, deduje se lahko tudi srečo.  

Nova raziskave iz Emory Univerze šole za medicino v Atlanti je pokazala, da se lahko nekatere informacije biološko dedujejo preko kemičnih sprememb, ki se pojavijo v DNK. Med poizkusi so ugotovili, da lahko miši  prenašajo informacijo o travmatični izkušnji preko generacij – v tej raziskavi so mišim vcepili strah pred vonjem češnje. Strah pred vonjem češnje so dedovale tudi naslednje generacije.

Dr. Brian Dias z oddelka za psihiatrijo na Emory Univerzi  je dejal: »Naši rezultati nam omogočajo, da razumemo, kako lahko izkušnja starša, še pred spočetjem otroka, izrazito vpliva na strukturo in funkcije v živčnem sistemu naslednjih generacij.«

To morda tudi razloži, zakaj se v nekaterih družinah nevropsihiatrične motnje kot so fobije, anksioznost in depresije pogosteje pojavijo kot pri družinah, kjer v sorodstveni zgodovini teh motenj ni bilo.

Torej se izkušnje nekako prenesejo iz možganov v genom, kar jim omogoča, da se prenesejo na poznejše generacije. To bi lahko poimenovali tudi biološka karma.

Raziskovalci si prizadevajo, da bi odkrili in razumeli, kako do prenosa informacij pravzaprav pride, kako se informacija shrani v DNK.

Profesor Marcus Pembrey, pediatrični genetik na Univerzi College v Londonu, je dejal, da raziskave dajejo ” prepričljive dokaze ” za biološki prenos spomina.

To obravnava prirojeni strah, ki je zelo relevanten pri zdravljenju fobij, anksioznosti in post-travmatskega stresa. Skrajni čas je, da raziskovalci vzamejo transgeneracijske odzive resno.

Profesor Wolf Reik, vodja epigenetike na Babraham inštitutu v Cambridgeu pravi, da bo potrebno še kar nekaj raziskav, preden bodo te rezultate lahko uporabili na ljudeh. Pravi: »Ti rezultati so spodbudni, ker prikazujejo, da transgeneracijsko  dedovanje zares obstaja in je posredovano z epigenetiki, vendar bo potrebno bolj podrobno raziskati mehanizme na živalih, preden se bodo ti rezultati lahko aplicirali na ljudi.

Ti rezultati postavljajo ogrodje za razumevanje, kako so lahko informacije v okolju transgeneracijsko podedovane na vedenjski, nevroanatomski in na epigenetski ravni.

Že zdaj je jasno, da se spomini lahko tudi genetsko dedujejo. Raziskave so se sicer osredotočale na dedovanje negativnih travmatičnih izkušenj, ker je verjetno to tudi lažje beležiti in meriti. Vendar pa je verjetno, da se prenašajo tudi informacije in spomini bolj pozitivne narave. V enem od prejšnjih člankov sem pisal, kako lahko meditacija privede do epigenetskih sprememb v genomu. Te raziskave so pokazale spremenjene stopnje mehanizmov v genih, ki urejajo vnetne funkcije v telesu, kar je bilo v korelaciji povezano tudi s hitrejšo regeneracijo v stresnih situacijah. Torej, če se lahko deduje negativne atribute, se po vsej verjetnosti lahko tudi pozitivne. Iz tega lahko zaključimo, da meditacija ne vpliva pozitivno samo na vaše počutje in vaše gene, ampak se bodo ti pozitivni učinki po vsej verjetnosti prenesli na vaše otroke. V razmislek: verjetno ni vseeno v kakšni telesni in mentalni formi smo, ko spočnemo otroka, saj kot se kaže po raziskavah, lahko predamo naprej gene z lepimi ali s slabimi spomini.

http://www.telegraph.co.uk/science/science-news/10486479/Phobias-may-be-memories-passed-down-in-genes-from-ancestors.html

Marko Preston

Elektromagnetno polje srca

V srcu obstaja kompleksni živčni sistem, ki  ima sposobnost spominjanja in komuniciranja.  Zato ni vseeno kaj nosite v svojem srcu!

Ste kdaj opazili, da pogovorno čustva pogosto povezujemo s srcem?Zakaj govorimo stvari kot:

• Prihaja iz srca.

• Iz srca se ti zahvaljujem

• Sledite srcu

• Boli me srce.

• Zlomljeno srce.

• Srce mi je zaigralo.

Kaj pravzaprav je srce?

Večina ljudi vidi srce kot mehanično črpalko, ki po telesu črpa kri skozi žile in kapilare. Drugi imajo širšo vizijo srca in ga razumejo kot »srčno čakro«, ki je po tantrični in jogijski tradiciji hinduizma in budizma osrednji »kolovrat« energije v širšem sistemu subtilnih energetskih vrtincev v našem teslu. Kakorkoli, malo ljudi ima zares jasno in konkretno sliko o tem, kaj srce res je, kaj počne in kako pomemben organ je pravzaprav  za naše mentalno in telesno zdravje.

Začnimo ta članek z nekaj zanimivimi dejstvi o srcu:

Vsi vemo, da čustvenim spremembam sledi predvidljiva sprememba srčnega utripa, pritiska in drugih funkcij v telesu. Glede tega se že dolgo domneva, da so možgani tisti, ki so v končni fazi odgovorni za odzive telesa na določene dražljaje. Vendar pa zadnje raziskave kažejo, da ima srce svojo lastno logiko, ki je pogosto drugačna od »normalne« logike možganov. Izkazalo se je, da srce pošilja možganom sporočila in navodila, ki jih nato možgani razumejo in tudi ubogajo. Srce komunicira z možgani na način, ki bistveno vpliva na to, kako zaznavamo in se odzivamo na svet. Nevroznanstveniki so odkrili naravne poti in mehanizme, preko katerih lahko srce zavira ali pa spodbuja električno aktivnost v možganih in tako vpliva na to, kako zaznavamo svet, kako  sprejemamo odločitve in druge kognitivne procese, ki določajo naš odziv na svet.

• Nedavne raziskave so poimenovale srce »srčni možgani«, saj so  v srcu odkrili kompleksen in sofisticiran živčni sistem, ki je bistven za delovanje srca in vsebuje okoli  40 tisoč nevronov, ki jim pravimo »senzorični nevtriti«. S svojim živčnim sistemom se lahko srce uči, spominja, čuti, zaznava in se odloča neodvisno od možganov.

• Še ena stvar, ki so jo raziskave odkrile, je, da srce ne komunicira z možgani samo preko fizičnih poti (živčnih mrež), ampak tudi preko elektromagnetnega polja, ki ga oddaja. Po poročanju  Rollin McCratyja, direktorja za raziskave z inštituta HeartMath, je elektromagnetno polje srca najmočnejše elektromagnetno polje v telesu in je kar 5.000 x močnejše od elektromagnetnega polja možganov. S senzitivnimi merilnimi napravami (merilci elektromagnetnega polja)  to magnetno polje zaznamo  tudi nekaj metrov izven telesa.  

• Dokazano je, da obstaja subtilni, vendar zelo vplivni elektromagnetni oziroma »energetski« komunikacijski sistem, ki deluje tik pod našim zavedanjem. Raziskave Inštituta za HeartMath so pokazale izjemne dokaze, da lahko elektromagnetno polje srca prenaša informacije med ljudmi. Ta energetska izmenjava je bila doslej izmerjena med ljudmi, ki so stali 1,5 narazen. McCarty pravi, da te energetske interakcije lahko razložijo, zakaj nas nekateri ljudje nemudoma privlačijo oziroma odbijajo. Srce zelo vpliva na medsebojne odnose. Ugotovljeno je bilo tudi, da se lahko možganski valovi ene osebe sinhronizirajo s srcem druge. To se je najpogosteje zgodilo, ko je oseba ustvarjala usklajen srčni ritem, kar verjetno pomeni, da kadar  smo v sproščenem koherentnem stanju, tudi bolje zaznavamo informacije, ki so kodirane v srčnem polju ljudi okoli nas.

Tudi nekateri drugi vidiki kažejo, da srce ni le fizični organ. Deluje tudi kot endokrina žleza, ki izloča hormone, ki vplivajo na različne pomembne funkcije.  En tak hormon se imenuje ANP (atrijski natriuretični peptid) in vpliva na krvne žile, ledvice, nadledvične žleze in na številne regulativne regije v možganih. Srce vsebuje tudi celice, ki jih imenujemo »adrenergični receptorji«. Te celice sproščajo v telo noradrenalina in dopamin nevrotransmiterje. Srce proizvaja tudi hormon »oksitocin«, ki mu pravimo tudi »hormon sreče« oz. »hormon ljubezni«. Ta hormon je  vključen v funkcije, kot so porod, dojenje, sodeluje tudi pri kogniciji, toleranci, prilagodljivosti, kompleksnih spolnih in materinskih odnosih, socialnih interakcijah in pri vzpostavitvi trajnih vezi. 

• Dr. David Vesely, profesor medicine, molekularne farmakologije in fiziologije na univerzi v Južni Floridi, je ugotovil, da hormoni srca odstranijo več kot 97 rakastih celic  v 24 urah.

• Poleg tega so na inštitutu HeartMath ugotovili, da je srce bistveno pri stabilizaciji in destabilizaciji čustev in pri harmonizaciji in disharmonizaciji interakcij med sabo, živčevjem in možgani. Ko te stvari niso usklajene, se počutimo izgubljene.

• Obsežne raziskave so pokazale, da negativna čustva ustvarjajo nekoherentnost, neravnovesje in čudne ritme srca. To ruši odnos med srcem, živčnim sistemom in možgani, kar vpliva na telesno in duševno počutje. Na ta način lahko stres in čustvene travme povzročijo srčni napad, s tem lahko tudi pojasnimo, kako lahko ljudje dejansko umrejo od zlomljenega srca.  Čustveni pretresi in šoki  lahko sprožijo neskladje v srčnem ritmu. Temu pravimo srčna bolečina.  Ljubezen, sočutje, skrb in hvaležnost imajo ravno nasproten učinek. Ustvarjajo koherentni (usklajen) srčni ritem.

Srce ima svoje možgane, zato ni čudno, da ljudje pogosto rečejo: Zaupaj svojemu srcu. Srce intuitivno ve, kaj je prav in kaj ne, le naučiti se mu moramo bolje prisluhniti. Mentalni šum v glavi preprečuje, da bi lahko možgani slišali sporočila srca. Če želite slediti srcu, umirite svoje misli in svoj um.

Skrivnosti srca

Enterični živčni sistem

V črevesju imamo druge možgane, ki jim tudi pravimo Enterični živčni sistem, drugi možgani ali trebušni možgani.

Ko gre za vaše razpoloženje, vaše odločitve in vaše vedenje, možgani v vaši glavi niso edini, ki razmišljajo.

Imeli ste težko jutro. Zamujate v službo, imate tono dela, ki ga morate dokončati danes, vaš šef je nezadovoljen. Ko pride čas za kosilo, se ne odločite za zdrav obrok solate, temveč posežete po sladki ali mastni hrani. Ne morete si pomagati – v času stresa naši možgani spodbujajo, da iščemo hrano, ki nam ponuja emocionalno uteho. To je že znano dejstvo. Česar verjetno niste vedeli, pa je, da krivec morda niso vaši možgani v glavi, temveč vaši drugi možgani.

Točno tako, vaši DRUGI možgani. V vašem telesu se nahaja ločeni živčni sistem, ki je tako zapleten, da so ga znanstveniki poimenovali drugi možgani. Sestavljen je iz približno 500 milijonov nevronov, približno 5x več kot v možganih podgane. Ta mreža nevronov je dolga 9 metrov in sega od požiralnika do anusa. To so možgani, ki bi lahko bili odgovorni za vašo emocionalno lakoto, ki hrepeni po čipsu, čokoladi, piškotih itd. in nastopi v času stresa.

V stenah vašega črevesja, se nahaja enterični živčni sistem, za katerega je že dolgo znano, da je odgovoren za prebavo. Zadnje raziskave pa kažejo, da igra pomembno vlogo tudi pri fizičnem in mentalnem počutju. Lahko deluje neodvisno in soodvisno z možgani v vaši glavi, čeprav se mišljenja vašega črevesja ne zavedate, vam enterični živčni sistem pomaga zaznati grožnje iz okolja in vpliva na vaš odziv. Michael Gershon (Columbia-Presbyterian Medical Center, New York) pravi: » Veliko informacij, ki jih črevesje pošlje možganom, vpliva na dobro počutje, pa to sploh ne pride do zavesti.«

Če pogledamo v človeško telo, ne moremo spregledati možganov in njegovih živčnih celic, ki tečejo po hrbtenjači. Enterični sistem, ki predstavlja široko razpredeno mrežo nevronov, ki teče skozi dve plasti črevesja, je veliko manj vpadljiv, zato so ga odkrili komaj v sredini 19. stoletja. Je del avtonomnega živčnega sistema, mreže perifernih živcev, ki kontrolirajo visceralne funkcije. Je tudi originalni živčni sistem, ki se je pojavil pri prvih vretenčarjih pred več kot 500 milijoni leti in postajal vedno bolj kompleksen, ko so se vretenčarji razvijali – morda so se iz enteričnega živčevja kasneje razvili tudi možgani.

Drugi možgani in prebava

Prebava je kompleksen proces, zato je smiselno, da ima posebno mrežo živcev, ki jo nadzira. Enterični živčni sistem ima nadzor nad mehaničnim mešanjem hrane v želodcu in kontrolira mišično kontrakcijo, da se hrana lahko premika preko črevesja, skrbi pa tudi za pravi nivo pH in kemično sestavo prebavnih encimov.

Vendar obstaja še en razlog, zakaj enterični živčni sistem potrebuje toliko nevronov: prehranjevaje je polno nevarnosti. Tako kot koža, mora črevesje preprečiti vdor potencialno nevarnih napadalcev, kot so bakterije in virusi. Če ti patogeni pridejo preko črevesne obloge, imunske celice v stenah črevesja izločijo protivnetne substance, kot je na primer histamin. Zaznati patogene, je naloga nevronov v enteričnem živčnem sistemu, ki potem sprožijo drisko ali sporočijo možganom v glavi, da je čas za bruhanje.

Ni vam treba biti gastroenterolog, da se zavedate črevesnih reakcij – ali bolj subtilnih občutkov v trebuhu, ki spremljajo emocije kot so veselje, strah in stres. Že stoletja ljudje vedo, da črevesje komunicira z možgani in vpliva na zdravje in bolezni. Vendar je bila ta povezava raziskana šele v zadnjem stoletju. Dva pionirja na tem področju sta bila ameriški zdravnik Byron Robinson , ki je leta 1907 objavila »The Abdominal and Pelvic Brain« (Trebušni in Medenični Možgani) in njegov sodobnik , britanski fiziolog Johannis Langley , ki je skoval izraz “enteralni živčni sistem”. V tem času je postalo tudi jasno, da lahko enterični živčni sistem deluje avtonomno. Če je glavna povezava z možgani pretrgana, je enterični živčni sistem sposoben naprej uravnavati prebavo. Kljub tem odkritjem, je zanimanje za trebušne možgane upadlo vse do leta 1990, ko se je razvila disciplina nevorgastroenterologija.

Vemo, da enterični živčni sistem ni sposoben samo avtonomnega delovanja, ampak tudi vpliva na možgane. Dejstvo je, da približno 90 % signalov, ki poteka vzdolž vagus živca, ne poteka od zgoraj, ampak iz enteričnega živčnega sistema, torej drugih možganov.

Dobro počutje

Drugi možgani nosijo tudi kar nekaj značilnosti prvih. Sestavljeni so iz različnih tipov nevronov s podporo glialnih celic. Imajo svojo različico krvno-možganske pregrade, da lahko ohranijo svojo fiziološko okolje stabilno. Proizvajajo široko paleto hormonov in okoli 40 nevrotransmiterjev istih razredov, kot jih najdemo v zgornjih možganih. Pravijo, da nevroni v črevesju proizvedejo toliko dopamina, kot ga proizvede glava. Zanimivo je, da je 95 % serotonina v telesu, prisotnega v enteričnem živčnem sistemu.

Kaj nevrotransmiterji počnejo v črevesju? V možganih je dopamin molekula, ki jo povezujemo z ugodjem in sistemom nagrajevanja. Ta molekula ima enako vlogo tudi v črevesju, pošilja signale med nevroni in koordinira krčenje mišic v črevesju. Signale v črevesju prenaša tudi molekula serotonin, ki ji tudi pravimo molekula dobrega počutja, saj preprečuje depresijo in regulira spanje, apetit in telesno temperaturo. Vendar njen vpliv sega še dlje. Serotonin, ki se proizvede v telesu pride v kri, kjer pomaga popraviti poškodovane celice v jetrih in pljučih. Je tudi izredno pomembna molekula za razvoj srca, kot tudi za regulacijo kostne mase.

Kako pa vpliva na počutje? Jasno je, da trebušni možgani nimajo čustev, vendar pa lahko vplivajo na čustva v glavi. Vlada nekakšno splošno soglasje, da nevrotransmiterji v črevesju ne morejo priti v možgane – čeprav bi teoretično lahko prišli do predelov kot so hipotalamus. Vendar živčni signali iz črevesja pridejo do možganov in vplivajo na počutje. Zadnje raziskave to potrjujejo. V klinični raziskavi so s stimulacijo vagus živca, uspešno zdravili kronično depresijo, ki se ni odzvala na druge terapije.

Ta izmenjava signalov lahko tudi razloži, zakaj nam včasih tako zelo paše mastna hrana. Ko mastno hrano zaužijemo, receptorji v sluznici črevesja zaznajo maščobne kisline, ki nato pošljejo signale v možgane. To se ne zgodi le zato, da se možgane obvesti, kaj smo zaužili. Raziskave so pokazale, da so imeli ljudje manjši odziv na žalostno glasbo in slike po zaužitju maščobnih kislin.

Obstajajo še nadaljnji dokazi, ki povezujejo zgornje in spodnje možgane. Občutek metuljčkov v trebuhu, ki so pogosto prisotni, ko smo živčni, je rezultat tega, da je bila kri preusmerjena iz vaših mišic kot odziv možganov na beg ali boj. Stres tudi povzroči, da črevesje poveča proizvodnjo grelina, hormona, ki povečuje lakoto in obenem zmanjšuje anksioznost in depresijo. Grelin stimulira sproščanje dopamina v možganih tako direktno, da sproži živčne poti, ki jih povezujemo z užitkom, kot indirektno skozi signale preko vagus živca.

V evolucijski preteklosti je bila proizvodnja grelina bolj smiselna, saj smo morali ostati mirni, ko smo se podali v svet iskati hrano. Danes pa, ko je človek konstantno pod kroničnim stresom in ker je mastna hrana dostopna povsod, grelin, ki je kronično povišan, povzroča debelost.

Zdravo črevesje pomembno za srečo

Postaja vedno bolj jasno, da brez zdravih drugih možganov, brez dobro razvitega enteričnega živčnega sistema človek trpi za več kot samo za slabo prebavo. Pasricham je odkrila, da   novorojene podgane, katerih želodci so bili izpostavljeni blagi kislini, razvijejo precej več depresivnih in anksioznih motenj. To se ne dogaja, če je podgana izpostavljena npr. drugim poškodbam kot je draženje kože.                    

Izkazalo se je tudi, da materino mleko vsebuje oksitocin, ki pripomore k razvoju nevronov v želodcu (Molecular Nutrition and Food Research, vol 55, p 1592). To je lahko eden od razlogov, zakaj nedonošenčki, ki niso dojeni, pogosteje trpijo za prebavnimi motnjami kot je driska in drugimi boleznimi črevesja.

Serotonin je ključnega pomena za pravilen razvoj enteričnega živčnega sistema, ker je eden od rastnih faktorjev. Celice, ki proizvajajo serotonin, se v enteričnem živčnem sistemu razvijejo zelo zgodaj in če je njihov razvoj onemogočen, se drugi možgani ne morejo razviti pravilno.Gershon verjame, da vnetje črevesja ali pa ekstremni stres v zgodnih letih otrokovega življenja lahko v kasnejšem življenju vodi k sindromu razdražljivega črevesja, za katerega je značilna kronična bolečina v trebuhu, s pogosto drisko ali zaprtjem, ki ga pogosto spremlja depresija. Ideja, da se sindrom razdražljivega črevesja lahko pojavi z degeneracijo nevronov v črevesju, potrjujejo zadnje raziskave, ki razkrivajo, da ima 87 od 100 ljudi s temi težavami, v obtoku protitelesa, ki napadajo in uničujejo črevesje.

Mentalne bolezni

Živčni sistem v našem črevesju ne regulira smo prebave, drugi možgani igrajo vlogo tudi pri različnih mentalnih motnjah. Pri Parkinsonovi bolezni so težave z gibanjem in kontrolo povezane z izgubo celic, ki proizvajajo dopamin v možganih. Heiko Braak iz Univerze v Frankfurtu v Nemčiji pravi, da se proteinske kepe, ki povzročajo škodo (Lewy telesca), kažejo tudi v nevronih, ki proizvajajo dopamin v črevesju. Raziskave tudi kažejo, da se Lawyeva telesa pojavijo najprej v črevesju.

Trebušno dihanje

Interakcija med zgornjimi in spodnjimi možgani še ni povsem jasna, jasno pa je, da obstaja. Težave v črevesju lahko povzročajo težave v glavi in ta relacija je seveda tudi obratna. Da lahko preko dihanja vplivamo na naše počutje, je praktikantom meditacije jasno že tisočletja. Po vsej verjetnosti z različnimi tehnikami dihanja (trebušno dihanje, obratno trebušno dihanje etc.) vplivamo na enterični živčni sistem. Ker enterični živčni sistem vpliva na zgornje možgane, preko te povezave verjetno zelo učinkovito vplivamo tudi na naše počutje. Ko boste naslednjič meditirali in se osredotočali na dihanje, pomislite, da z dihanjem vplivate na trebušne možgane in če boste poskrbeli za njih, bodo oni poskrbeli za vaše celotno telo.

Zakaj ozemljevanje telesa koristi zdravju

Zemlja nosi ogromno negativnega naboja. Je vedno negativno elektronsko-bogata in lahko služi kot neusahljiv vir antioksidantov in elektronov, ki uničujejo proste radikale v telesu.

Vaše telo je sposobno proizvajati elektriko in ta sposobnost telesa je ključna pri doseganju vitalnega zdravja. Električna energija omogoča živčnemu sistemu, da pošilja signale vašim možganom. Ti signali so dejansko električni naboji, ki se pošiljajo iz celice v celico, kar omogoča skoraj takojšnjo komunikacijo.

Ta sporočila, ki se izvršijo s pomočjo električnih signalov so odgovorna za nadzor srčnega utripa, pretoka krvi in še veliko več.

Vaša biološka ura tudi uporablja električno aktivnost, da pomaga ohranjati cirkadialni ritem. Ljudje smo električna bitja. Ko se električna aktivnost v telesu ustavi, umremo. Kako pa se ta električna aktivnost v telesu pravzaprav ustvari?

Spodnji video »The Medicine Journal« podaja jasno razlago o tem zapletenem procesu, ki se dogaja v vašem telesu. V vašem telesu so atomi, ki so sestavljeni iz pozitivno nabitih protonov, negativno nabitih elektronov in nevtronov (ti so nevtralni).

Atom z neuravnoteženim nabojem bo bodisi postal pozitivno ali negativno nabit in preskok od enega naboja do drugega omogoča pretok od enega atoma k drugemu. Vaše celice ustvarjajo električne naboje preko elektrolitov, kot so natrij in kalij.

Ker je telo polno električne aktivnosti, lahko naprave kot so defibrilatorji po zastoju srca le tega ponovno spravijo v tek, prav tako pa lahko srce zastane v primeru električnega šoka ali strele. Ker je človeško telo električni stroj, lahko za njegovo ozdravitev uporabite negativni naboj zemlje.

Vaše telo lahko absorbira proste elektrone iz Zemlje

Zemlja nosi ogromno negativnega naboja. Je vedno elektronsko-bogata in lahko služi kot neusahljiv vir antioksidantov in elektronov, ki uničujejo proste radikale v telesu.

Vaše telo je fino uglašeno z zemljo v smislu, da obstaja nenehen pretok med vašim telesom in zemljo. Ko položite vaše noge na tla, vsrkavate enormne količine negativnih elektronov skozi podplate na nogah.

Ta učinek zadostuje, da vaše telo ohranja negativni potencial kot ga ima zemlja. Temu procesu pravimo tudi ozemljitev telesa (ozemljevanje) in njegov učinek je eden najboljših virov antioksidantov.

Ozemljitev telesa dokazano zmanjšuje bolečino, vnetja, izboljšuje spanje, izboljša počutje in še veliko veliko več. Ko na podplatih nosite gumo ali plastiko (čevlji) efektivno preprečujete pretok negativnih elektronov skozi stopala.

Zakaj je tako pomembno, da ohranjamo stik z tlemi?

Antioksidanti, ki so posledica ozemljitve v telesu preprečujejo vnetja in to je lahko tudi življenjskega pomena. Vnetni procesi v telesu so izvor večine bolezni, tudi bolezni, ki prizadenejo srce.

Po mnenju Dr. Stephen Sinatre, vidnega kardiologa, vnetni procesi v telesu uspevajo, ko je kri gosta in polna prostih radikalov in kadar je v telesu veliko pozitivnega naboja. Ozemljevanje blaži vnetja, ker redči kri in vliva v telo negativno nabite ione skozi podplate.

Ozemljitev pomaga redčiti kri s svojim zeta potencialom, kar pomeni, da izboljšuje energijo med rdečimi krvničkami. Raziskave so pokazale, da traja približno 80 minut, da prosti elektroni iz zemlje dosežejo vaš krvni obtok in preoblikujejo kri.

Hiperkoagulabilna (debela, počasna) kri prispeva k nastanku kroničnih vnetij. Ko namreč kri ne teče dobro, kisik ne more priti v tkiva. Učinek ozemljitve telesa z zemljo ima tako močan vpliv na kri, da se lahko ob uporabi zdravil za redčenje krvi zgodi, da bo odmerek zdravil ob učinkih ozemljitve lahko hitro prevelik, zato se morate prej posvetovati z zdravnikom.

Oglejte si video intervju z Dr. Sinatro spodaj.

Ozemljitev pomaga nevtralizirati proste radikale

Raziskave o ozemljitvi telesa so pokazale, da če postavite vaše noge na tla po poškodbi, bodo elektroni potovali iz zemlje v telo in se razpršili preko tkiv. Kakršnikoli prosti radikali, ki pronicajo v zdrava tkiva, bodo v trenutku nevtralizirani. To se zgodi, ker so elektroni negativni, medtem ko so prosti radikali pozitivni in se zato izničijo.

Prosti radikali, ki v telesu nastanejo zaradi onesnaževanja, cigaret, insekticidov, pesticidov, trans maščob, elektromagnetnega sevanja, če jih omenimo samo nekaj, nenehno uničujejo vaše telo. Že enostavna bosa hoja po zemlji omogoča telesu, da se znebi prostih radikalov in nevtralizira nekatere negativne učinke okolja. Bosa hoja lahko eliminira negativni učinek elektromagnetnega sevanja, (telefon, wifi, računalnik) iz okolja, ki ga je danes vse več.

Poleg tega ozemljitev pomirja tudi vaš simpatični živčni sistem, ki regulira številne funkcije v vašem telesu, kot na primer srčni utrip. Ko boste umirili srčni utrip boste spodbudili homeostazo in ravnovesje v vašem avtonomnem živčnem sistemu.

Kako ponovno vzpostaviti povezavo z električnim nabojem zemlje

Večina ljudi danes nosi obuvala, ki so narejena iz umetnih materialov (gume ali plastike). Ti materiali so zelo učinkoviti izolatorji, saj jih tudi uporabljamo za izolacijo žic. Ravno zaradi tega tudi učinkovito preprečujejo ozemljitev. Čevlji z usnjenimi podplati vam omogočajo, da ves čas ostanete v stiku z zemljo. Prav tako lahko to dosežete z boso hojo, vendar morate hoditi po pravi podlagi.

Dobre površine za ozemljitev so:

Pesek (plaža)

Trava (po možnosti vlažna)

Zemlja

Beton in opeka (dokler ni pobarvana)

Keramične ploščice

Naslednje površine vas NE bodo ozemljile:

Asfalt

Les

Guma in plastika

Vinil

Poleg pravilne prehrane in spanja je ozemljevanje še eden izmed zdravih življenjskih stilov, ki bo pripomoglo k bolj optimalnemu zdravju. Ozemljevanje je podprto s strani uglednih zdravnikov kot so Dr. David Suzuki, uporabljajo ga tudi NASA astronavti in so ga uporabljale že starodavne civilizacije, ki so dajale velik pomen odnosu z zemljo.

Sezujte se kadarkoli ste v naravi in se ozemljite.

Čuječnost

Raziskave kažejo, kako lahko mentalna pozornost in misli izzovejo molekulske spremembe v naših genih

Vse več  raziskav kaže na to,  da imajo določena mentalna stanja zdravilne učinke. Znanstveniki so si zadali nalogo odkriti, kako do teh pozitivnih sprememb v telesu pride. Nova študija raziskovalcev v Winsconsinu, Španiji in Franciji  je kot prva pokazala specifične molekularne spremembe, ki so sledile periodi intenzivne meditacije.

Študija je raziskovala učinke intenzivne metalne pozornosti (čuječnosti/meditacije) v skupini izkušenih praktikantov meditacije in kontrolni skupini, ki meditacije ni bila vešča in so izvajali umirjene, nemeditativne dejavnosti. Po 8 urah intenzivne vadbe čuječnosti, so se v praktikantih meditacije pokazale številne genetske in molekularne spremembe, vključno s spremenjenimi  stopnjami mehanizmov v genih, ki urejajo vnetne funkcije v telesu,  kar je bilo v korelaciji povezano tudi s hitrejšo regeneracijo v stresnih situacijah.

Avtorja študije Richard J. Davidson in William James pravita: »Kolikor nam je znano, je to prva raziskava, ki prikazuje hitre spremembe v ekspresiji (izražanju) genov, povezane s prakso čuječnosti.«

»Najbolj zanimivo je, da so bile spremembe vidne na genih, ki so tarča protivnetnih in analgetičnih drog«, pravi Perla Kaliman, avtorica raziskave in raziskovalka na Inštitutu za biomedicinske raziskave v Barceloni, kjer so bile molekularne analize tudi opravljene.   

Trening čuječnosti se je  pokazal kot učinkovit tudi v boju proti vnetnim boleznim v prejšnjih kliničnih študijah. Zato tovrstne treninge kot preventivo pogosto priporočajo tudi bolj razgledani zdravniki.

Aktivacija genov (ekspresija genov) se lahko spreminja s pozornostjo

Po poročanju Dr. Bruca Liptona se lahko aktivacija genov dnevno spreminja. Če se misli v glavi odražajo v kemiji telesa in če živčni sistem bere in interpretira okolje in kontrolira kemijo v telesu, lahko dobesedno spremenimo usodo naših celic tako, da spremenimo vzorce naših misli.

V bistvu raziskava Dr. Liptona ponazarja, da lahko s spremembo naše percepcije, spremenimo aktivnost naših genov in ustvarimo preko trideset tisoč različic proizvodov, ki jih geni ustvarjajo. Več razlage ponudi, ko pravi, da gen vsebuje programe v jedru celice, te programe pa lahko spremenimo s spremembami v kemijski strukturi krvi.

V najpreprostejšem smislu to pomeni, da moramo spremeniti naš način razmišljanja, če želimo npr. pozdraviti raka. Dr. Lipton pravi: »Naloga uma je, da ustvari skladnost med našimi prepričanji in realnostjo, ki jo doživljamo.« To pomeni, da bo vaše telo prilagodilo biologijo in vedenje telesa, da bo le to ustrezalo vašemu prepričanju. Če bi vam zdravnik dejal, da boste umrli v šestih mesecih in vaš um v to verjame, boste po vsej verjetnosti res umrli v šestih mesecih. Temu se tudi pravi nocebo efekt, ki je rezultat negativnih misli in je povsem nasproten učinku placebo efekta, kjer se ozdravitev lahko zgodi že samo zaradi pozitivnih misli.

To je del tridelnega sistema: del vas prisega na to, da noče umreti (zavestni um), temu nasprotuje del, ki verjame besedam zdravnika (podzavest), ta potem  zažene v pogon kemične reakcije, ki poskrbijo za to, da se telo prilagodi dominantnemu prepričanju. (Nevroznanost kaže, da podzavest nadzira naše življenje v  95 %).

Kaj pa potem naša zavest, ki noče umreti? Ali ne vpliva na telesno kemijo? Dr. Lipton pravi: »Vse je odvisno od tega, kako je bila sprogramirana naša najgloblja podzavest in kakšna so naša  temeljna prepričanja. Ta prepričanja so tista, ki oddajo odločilni glas.«

To je zapletena situacija. Ljudje so bili sprogramirani, da verjamejo, da so žrtve in da nad življenjem nimajo nadzora. Že od samega začetka podedujemo prepričanja očeta in mame. Če smo kot otrok zboleli, so nam starši rekli, da moramo iti k zdravniku, ker je zdravnik avtoriteta na področju zdravja. Kot otroci smo dobili sporočila, da so zdravniki avtoriteta in da smo žrtve telesnih procesov, nad katerimi nimamo nadzora. Največja šala v vsem tem je, da gre ljudem pogosto na bolje že na poti do zdravnika. Takrat se namreč vključi sposobnost samozdravljenja, kar je samo še en primer placebo efekta.

Raziskava vpliva čuječnosti na gene

Morda presenetljivo, raziskovalci pravijo, da ni bilo razlike v testiranih genih med obema skupinama ljudi na začetku študije. Opaženi učinki so bili vidni samo v skupini, ki je prakticirala čuječnost. Poleg tega večina drugih genov ni pokazala nobenih DNK sprememb med obema skupinama, kar kaže na to, da vadba čuječnosti vpliva samo na določene regulativne poti v genih.

Ključni rezultat študije je bil, da so bili praktikanti meditacije deležni genetskih sprememb, ki jih v kontrolni skupini ni bilo moč zaznati. Ta rezultat dokazuje načelo, da se lahko s pomočjo pozornosti pride do epigenetskih sprememb genoma.

Prejšnje študije na ljudeh in glodalcih so pokazale dinamične epigenetske odzive na fizične dražljaje kot so  stres, prehrana in vadba v samo nekaj urah.

Davidson pravi: “Naši geni so precej dinamični v svojem izražanju in ti rezultati kažejo, da ima lahko umirjenost uma to sposobnost, da  vpliva na njihovo izražanje.”

Podzavest je ključna

Mnogi pozitivni misleci vedo, da misliti dobre misli, ure in ure recitiranja pozitivnih afirmacij, vedno ne prinese tudi pozitivnih rezultatov, kot to skušajo prikazati številne knjige.

Dr. Lipton temu ne oporeka. Pozitivne misli namreč prihajajo s strani zavestnega uma, medtem ko so v nasprotju s tem negativne misli močneje zasidrane v podzavesti.

Največji problem je, da se ljudje zavedajo svojih zavestnih prepričanj in vedenj, ne pa tudi podzavestnih. Mnogo ljudi celo noče priznati, da je njihova podzavest vedno v igri, medtem ko je dejstvo, da je podzavest veliko močnejša od zavesti in operira z 95 do 99% našega življenja skozi podzavestne programe. 

Moč podzavesti se elegantno kaže v ljudeh z motnjo multiple osebnosti. Medtem ko se manifestira ena osebnost, je lahko posameznik alergičen na jagode. Ko pa se v isti osebi pojavi druga osebnost, pa ta alergija popolnoma izgine in oseba lahko uživa jagode brez posledic.

Nova epigenetska znanost obljublja, da ima vsaka oseba na tem planetu priložnost, da postane največ kar je lahko. Skupaj z nepredstavljivo močjo in sposobnostjo, da pozdravi svoje telo, da živi zdravo, umirjeno in spokojno življenje.

Zanimivo predavanje Dr. Bruce Liptona  – Biologija verovanja